Skupnostna stanovanja – alternativa tradicionalnim mestnim stanovanjskim politikam 

Skupnostna stanovanja so običajno oblike upravljanja stanovanj, ki želje posameznika usklajujejo s potrebami skupnosti in zagotavljajo raznovrstnost stanovalcev. Hkrati pa ustvarjajo pogoje za življenje, ki so lažje prilagodljivi kompleksnim družbeno-gospodarskim, zdravstvenim in okoljskim potrebam posameznikov, skupnosti in mest v 21. stoletju.

»Ni dvoma, da bodo skupnostna stanovanja postala vse pomembnejša, saj vključujejo tudi elementa podpore in solidarnosti, ki ju bodo številni iskali.« Michalis Goudis, direktor za komunikacijo pri Housing Europe

Članek predstavlja in raziskuje različne tipe sodelovalnih in skupnostno orientiranih stanovanjskih shem, ki so bile obravnavane na prvem spletnem seminarju, in premišlja doprinos, ki ga lahko imajo te sheme k naslavljanju potreb sodobne družbe. V zaključnem delu članka se avtorji sprašujejo, kako lahko EU raven podpre tovrstne rešitve kot del širšega pristopa k pravici do stanovanja.

Razumevanje raznolikosti skupnostih stanovanj

V angleščini se pojavlja veliko med seboj povezanih pojmov, ki opisujejo različne vidike skupnostnega bivanja. To so termini, kot so 'kolektivna', 'sodelovalna', 'takšna, ki jih vodijo stanovalci', 'participativna' in 'samoorganizirana' stanovanja (ang. 'collective', 'collaborative', 'resident-led', 'participative' in 'self -organised' housing), kot tudi 'skupna stanovanja', 'družbena produkcija stanovanj' in 'samogradnja' (ang. 'cohousing', 'social production of housing' in 'self-construction'). Participacija končnih uporabnikov, skupno odločanje ter dojemanje stanovanj in zemljišč kot skupnega dobrega so teme skupne vsem tem pristopom (op. prev.: Ker v Sloveniji tovrstne stanovanjske sheme še niso tako razvite, najdemo temu primerno tudi manj slovenskih izrazov, ki bi obravnavali to tematiko, pogosti pa so 'skupnostno bivanje', ‘sobivanje’, 'skupnostna stanovanja', 'stanovanjsko zadružništvo', …).

Ti modeli bivanja lahko dobro dopolnjujejo državne in občinske sheme ter presegajo zagotavljanje osnovnih stanovanjskih potreb v družbi. Njihovi glavni motivi so običajno cenovna dostopnost, želja  po življenju v skupnosti in socialni vključenosti ter tudi napredni programi za spolno enakost, okoljsko trajnost in demografske spremembe.

Sodelovalni stanovanjski modeli so lahko pomemben vir socialne kohezije v evropskih mestih, saj  presegajo različne oblike družbene izolacije in materialne prikrajšanosti. Aktivisti zaznavajo raznolikost pristopov, ki odpirajo stanovanjsko vprašanje za inovacije na področjih, povezanih z vključevanjem skupnosti, socialno vključenostjo, solidarnostno ekonomijo, etičnim financiranjem in participativnim načrtovanjem.

Dr. Darinka Czischke, raziskovalka na Tehniški univerzi v Delftu, je na seminarju poudarila, da so sodelovalna stanovanja v prejšnjem stoletju doživela različne mutacije. Ena od najbolj razvitih oblik so stanovanjske zadruge, ki so se začele oblikovati v začetku 20. stoletja kot del širšega zadružnega gibanja.

Sodelovalna stanovanja na globalnem severu, dr. Darinka Czischke

Različni družbeni in tehnološki trendi so kasneje dodali svoj pečat iskanju alternativ javnim stanovanjem in stanovanjem na prostem trgu.  Gibanja za državljanske pravice so v šestdesetih vplivala na oblikovanje prvih skupnostnih zemljiških skladov (ang. Community Land Trusts – CLTs), gibanja za emancipacijo pa so v sedemdesetih  vodila v oblikovanje novih načinov skupnostnega bivanja.
S svetovno stanovanjsko krizo tega tisočletja pa se je rodila nova generacija stanovanjskih aktivistov, ki so pomagali oblikovati samoupravna skupnostna stanovanja, skupnostne zemljiške sklade in stanovanjske zadruge, ki jih vodijo stanovalci.

Na seminarju Mesta za pravico do stanovanja so se osredotočili na modele stanovanjskih zadrug in skupnostnih zemljiških skladov, s pomočjo primerov URBACT mest in mest iniciative UIA. Tako smo dobili priložnost, da o posameznih primerih več izvemo s strani izvoljenih predstavnikov, javnih uslužbencev, aktivistov in drugih aktivnih glasov na tem področju. V nadaljevanju so podrobneje opisane nekatere izmed teh oblik.

Stanovanjske zadruge: obetaven pristop

Andreas Wirz, član odbora Švicarskega združenja stanovanjskih zadrug (ang. Swiss Housing Cooperative Association) je razložil, da ima Švica dolgo tradicijo stanovanjskega zadružništva. Ta tradicija se je še bolj okrepila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je povečalo navdušenje nad alternativnimi načini skupnega življenja. Danes je v Zürichu približno 35.000 stanovanjskih enot zadružnih stanovanj, 25 % od teh stanovanj je neprofitnih.

Stanovanjske zadruge ponujajo zelo raznolike velikosti in tlorise posameznih stanovanjskih enot, ki jih dopolnjujejo skupni prostori. Takšen model bivanja se uspešno odziva na potrebe skupnosti, tudi takšnih z raznolikimi vrstami družin, različnimi željami sobivanja in samostojnih gospodinjstev, saj so cenovno ugoden način bivanja, porabijo manj prostora kot druge oblike stanovanj in velikokrat nudijo tudi dopolnilne storitve - varstvo otrok, zdravstvene in socialne storitve, skupne dejavnosti (op. prev.).

Pestrost različnih tipov in velikosti stanovanj v Zadrugi Kalkbreite Zürich, 2014 

Švicarski model z vzpostavljenim ekosistemom stanovanjskega zadružništva se opira na trdno sodelovanje z javnimi akterji. V Zürichu, na primer, lokalne in regionalne stanovanjske subvencije dopolnjujejo zvezne hipotekarne garancije in centralni urad za neprofitno stanovanjsko gradnjo. Poleg tega Švicarsko združenje stanovanjskih zadrug pomaga pri novih stanovanjskih projektih s sredstvi obnovljivih skladov, solidarnostnih skladov in kapitalsko udeležbo.

Stanovanjske zadruge pa niso omejene le na območja z dolgo tradicijo zadrug. V Chemnitzu, vodilnem partnerju v URBACT prenosnem omrežju ALT/BAU, kjer se osredotočajo na aktivacijo neuporabljanega in propadajočega stanovanjskega sklada, so bile prve stanovanjske zadruge zgrajene iz nič. Prva je bila deležna obnove med leti 2013 in 2015. Danes štejejo tri zadružne hiše skupno 52 prebivalcev.

Volker Tzschucke, eden izmed ustanoviteljev pionirske stanovanjske zadruge v Chemnitzu, je na seminarju razložil, kako se je organsko oblikovala skupina prijateljev in znancev, odprla novo stanovanjsko paradigmo v mestu s pomočjo lokalne zadružne banke, ki je pobudo v celoti podprla. V mestih, ki se krčijo kot Chemnitz, je zadružni model lahko pomemben instrument za regeneracijo praznih zgradb in stanovanj pod vodstvom skupnosti.

Skupnostni zemljiški sklad – dragocena alternativa nepremičninskim špekulacijam

Arthur Cady iz bruseljskega skupnostnega zemljiškega sklada (Community Land Trust Brussels), je pojasnil, da je ključna značilnost tovrstnih skladov, da ščitijo zemljišča in stanovanja pred nepremičninskimi špekulacijami. To storijo tako, da »pridobijo zemljišče in ga dajo v dolgoročni najem lastnikom stanovanj na tem zemljišču«. S tem mehanizmom zemljišče ostaja v skladu, same zgradbe pa se prodajajo po fiksnih cenah, ki ostanejo dostopne.

Za razliko od drugih programov za lastništvo cenovno ugodnih stanovanj, kjer se morajo javne subvencije doplačati z razliko v ceni za nakup ali najem stanovanjske enote, skupni zemljiški skladi zahtevajo samo eno začetno naložbo za nakup zemljišča in gradnjo ali obnovo stavb. Ta inovativni pristop trenutno testirajo v UIA projektu CALICO, kjer so bila javna sredstva ključna za nakup zemljišča in ohranitev dostopnih cen posameznih stanovanj za najranljivejše skupine.
Ker ta model temelji predvsem na lastništvu stanovanja, so se udeleženci seminarja spraševali, kaj bi se zgodilo, če bi lastniki želeli svoj delež v skladu prodati. Prodajo ga lahko po isti ceni, po kateri so ga kupili, s 25 % dodane vrednosti, ne glede na to, koliko časa so tam živeli, kar ohranja ceno transakcije pod tržno ceno.

Prebivalci skupnostnega zemljiškega sklada so vsi upravičeni do socialnih stanovanj, zato je sklad tudi uradno priznan kot ponudnik socialnih stanovanj z rednim subvencioniranjem s strani regije. Projekt CALICO vključuje sheme za samske ženske in stanovalce različnih generacij, skrbstvene storitve pa so vključene v stanovanjski projekt.

Sklad ima demokratični sistem upravljanja, ki poleg predstavnikov javnih organov in prebivalcev vključuje tudi sosede in predstavnike civilne družbe delujočih v društvih, ki se ukvarjajo s stanovanjsko problematiko. To širši mestni skupnosti omogoča udeležbo in besedo pri razvojnem procesu. Prizadevanja sklada za razvoj skupnosti obsegajo tudi usposabljanja za upravljanje solastništva, ustvarjanje skupnostnih prostorov, ki jih lahko uporabljajo lokalna društva, in nudenje zemljišča lokalnim pobudam.

Najnovejši trendi in prizadevanja na področju sodelovalnih stanovanj

Danes je v Evropi kar 109 skupnostnih zemljiških skladov v Angliji in Walesu, 22 v Franciji, 4 v Belgiji in številne druge v nastajanju na Irskem, Nizozemskem in v Nemčiji, ki dobiva podporo INTERREG projekta Sustainable Housing for Inclusive and Cohesive Cities (SHICC). Ta podpira vzpostavitev uspešnih skupnostnih zemljiških skladov v mestih severozahodne Evrope v letih med 2017 in 2020.

Prvi nemški skupnostni zemljiški slad trenutno nastaja v Berlinu, kjer je aktivnih že več kot 500 projektov skupnostnega bivanja, vendar so bila zemljišča v preteklih letih praktično nedostopna. Kot je na seminarju pojasnil Michael LaFond, ustanovitelj inštituta Institute for Creative Sustainability in berlinske baze podatkov za skupnostno bivanje cohousing berlin, so tovrstni skladi pomembni za učenje in krepitev izkušenj sodelovalnih in zadružnih projektov. 

Berlinski skupnostni zemljiški sklad, imenovan Stadt Boden Stiftung, bo fundacija meščanov, demokratično vodena lokalna organizacija z neposredno participacijo prebivalcev, soseske, donatorjev, javnih organov in strokovnjakov. Sklad se ne bo osredotočal na posamezne stanovanjske projekte, temveč bo aktivistom na stanovanjskem področju omogočil oblikovanje skladnejšega političnega okvira, tesnejše sodelovanje z lokalnimi oblastmi in širšimi strukturami demokratičnega odločanja ter trdnejšo, dolgoročno perspektivo za sodelovalne stanovanjske oblike v mestu.

Nekatere oblike skupnostnih stanovanj so preizkusili tudi v institucionalno manj ugodnih okoljih. V Budimpešti, kjer ni močne tradicije sodelovanja med javnim in civilnim sektorjem in kjer se sklad javnih stanovanj hitro krči, si okrožje Zugló z razvojem projekta E-Co-Housing, v okviru iniciative UIA, prizadeva ustvariti novo, ekonomsko izvedljivo, okoljsko odgovorno, trajnostno in socialno stanovanjsko rešitev.

Rebeka Szabó, podžupanja okrožja, je pojasnila, da je Zuglójeva ambicija ustvariti prototip za ekonomsko izvedljivo in trajnostno shemo socialnih stanovanj, ki jo je mogoče posnemati na lokalni ravni, brez potrebe po podpori z državne ravni. V sodelovanju s podjetji za zelene tehnologije, okoljskimi nevladnimi organizacijami in socialnimi nevladnimi organizacijami ter univerzo je okrožje vzpostavilo fokusno skupino za sooblikovanje stanovanjskega bloka s skupnostnimi prostori, skupnimi objekti in pametnimi tehnološkimi rešitvami, ki bodo bodočim prebivalcem, na primer, omogočile spremljati porabo energije.

Sodelovalna stanovanja – kakšna je lahko vloga EU?

Sodelovalni stanovanjski modeli ne morejo rešiti vseh stanovanjskih izzivov v Evropi, so pa lahko nešpekulativne oblike lastništva del rešitve. Igrajo lahko ključno vlogo pri naslavljanju nekaterih pomembnejših potreb (ki jih je covid-19 le še poudaril), kot so stanovanjska neenakost, socialna izključenost in trajnostna naravnanost stanovanj in posameznikov. Na prvo mesto postavljajo prebivalce in skupnosti, upravljanje pa postavljajo v središče in ponujajo modele cenovno dostopih in okoljsko odgovornih ali trajnostnih oblik bivanja.

Mesta nosijo največjo odgovornost in naj bi imela tudi največji interes pri zagotavljanju dostopa do ustreznih ter cenovno ugodnih stanovanj za prebivalce. Nacionalna in evropska raven lahko igrata pomembno vlogo pri podpiranju teh prizadevanj prek Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Evropske investicijske banke, Invest EU in drugih. Pomembno vlogo imata  tudi povezovanje mest, ki ga podpira program URBACT, in preizkušanje inovativnih shem prek pobude UIA in drugih pobud za izmenjavo, kot je housing2030.

Urbana agenda za EU je že odigrala pomembno vlogo s podpiranjem posebnega Partnerstva o dostopnih stanovanjih, v katerem so se predstavniki mest, držav članic ter različnih institucij in pobud decembra 2018 dogovorili o skupnem akcijskem načrtu, ki se osredotoča na 'boljše pravno urejanje', 'boljše znanje in upravljanje' in 'boljše financiranje'.

Skupna učna aktivnost programa URBACT in pobude UIA v zvezi z mesti, ki se ukvarjajo s pravico do stanovanja, temelji neposredno na tem in drugih partnerstvih Urbane agende za EU. Prvi URBACT-UIA seminar o skupnostnih stanovanjskih modelih je uskladil in podprl priporočila partnerskega akcijskega načrta o dobri stanovanjski politiki in upravljanju na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU.

Michalis Goudis je seminar zaključil z besedami, da je okrepitev te vrste učnih izmenjav jasen prispevek za prihodnost, ki Listino EU o socialnih pravicah in Evropski steber socialnih pravic spreminja v lečo, skozi katero je treba gledati na vse politike EU.

---
Za informacije o naslednjih URBACT-UIA spletnih seminarjih spremljajte spletno stran Right to housing.

Če ste spletni seminar zamudili, si ga še vedno lahko ogledate na URBACT Youtube kanalu.

---

Članek je prirejen po originalu: https://urbact.eu/community-led-housing-key-ingredient. Original članek sta napisala URBACT strokovnjaka Laura Colini in Levente Polyak.