Saša Heath-Drugovič: Na evropsko sofinanciranje moramo gledati kot podporo strateškemu razvoju, ne samo kot sofinanciranje svojega lokalnega projekta

Na Mestni občini Celje vodite Službo za evropske zadeve. Kaj so vaše glavne naloge?

Evropski denar vsebinsko pokriva vse oddelke, je dežnik nad izvajanjem vsebin. Evropski projekti so vedno sestavljeni iz obeh stebrov, iz vsebinskega stebra in sofinancerskega stebra. Mi torej spremljamo programiranje in izvajanje večletnega finančnega okvira, obveščamo našo organizacijo o razpisih, medtem ko vsebinska stran, torej oddelki na občini, pripravljajo projekte, ne glede na vir financiranja. Evropsko sofinanciranje je velik izziv, ker ne pade tipično v strukturo organizacij, kot so občine, ki so normalno organizirane silosno s posameznimi oddelki. In tudi podpora projektnemu delu je zelo zahtevna. V Celju sem vzpostavila sistem za vodenje evropskih zadev. Sistem zajema vse od imenovanja projektih skupin, ki so sestavljene iz odgovornega za evropsko sofinanciranje in vsebinske ekipe, do zagotavljanja skupnega dostopa do vseh informacij. Imamo okolje, ki vzdrži preglede med izvajanjem projekta in bodoče revizije. Procesi za podporo evropskemu sofinanciranju so nadgradnja rednega dela oddelkov in so se zaenkrat izkazali kot zelo uspešni.

Torej v vašem primeru ne gre za klasično projektno pisarno, kot jo poznamo na drugih občinah?

Ne, mi nismo projektna pisarna, smo Služba za evropske zadeve. Smo povezava Mestne občine Celje s svetom, smo most do ministrstev in Evrope. Sodelujemo v programiranju finančne perspektive, sledimo virom evropskega sofinanciranja, obveščamo oddelke o napovedih razpisov, v sodelovanju z oddelki pripravljamo vloge, izdajamo zahtevke za izplačila in smo kontakt za preglede in revizije sofinanciranja. Tudi za transnacionalne projekte. Ob začetku finančne perspektive sem pripravila tudi (EU) projektno akademijo, sestavljeno iz treh internih izobraževanj, da so se ekipe seznanile z načinom dela. V povprečju imamo na evropskih projektih imenovanih več kot 35 zaposlenih. To ne pomeni, da so zaposleni za polni delovni čas, ampak, da so posamezniki poimensko zadolženi za izvajanje nalog s svojega delovnega področja na posameznih EU projektih. Govorimo torej o organizaciji več kot 35 ljudi, kar je že velikost kakšne manjšega podjetja. Zato je nujno, da smo dobro organizirani, da je zagotovljena kvaliteta dela, ki je zahtevana pri poročanju stroškov na EU projektih.

Koliko projektov pa se trenutno izvaja na občini?

V tej finančni perspektivi smo izvajali 38 projektov. To je 70 milijonov evrov skupne vrednosti investicij, kar vključuje EU sredstva, sredstva Republike Slovenije, Ekosklad, sredstva iz naslova Zakona o financiranju občin in sredstva naših javnih podjetij. Sofinancerskega deleža Mestne občine Celje je okrog 20 milijonov. Sofinanciranje dobivamo v okviru Celostnih teritorialnih naložb (CTN), iz Dogovora za razvoj regij (DRR) in iz direktnih prijav na razpise. Kompleksni projekti se financirajo iz mehanizmov, za urbani razvoj celostni projekti iz CTN, regijski pa iz DRR.

Katere ključne projekte ste oziroma še izvajate v tem programskem obdobju?

V Celju imamo na mehanizmu CTN projekt Tehnopark Celje, ki je znanstveno-zabavni park, sosesko DN-10 s 142 stanovanji in pripadajočo garažno hišo, kolesarske povezave znotraj mesta, upravljanje mobilnosti z uvajanjem digitalizacije in energetske prenove. Na Dogovoru za razvoj regij pa odvajanje in čiščenje odpadnih voda v Celju in sosednjih občinah ter regijske kolesarske povezave.

Potem so tukaj še manjši projekti, ki so manj kompleksni, s področja trajnostne mobilnosti, energetske učinkovitosti, urbane prenove in drugih vsebin. Praktično vse večje investicije izvajamo z evropskimi sredstvi, iz proračuna pa zagotavljamo lastni delež. Tukaj dosegamo dobro mulitplikativnost za vsek evro lastnega vložka.

Sami ste zelo aktivni tudi v Združenju mestnih občin Slovenije (ZMOS), ki igra pomembnejšo vlogo predvsem, odkar so na voljo sredstva za celostne teritorialne naložbe. Kakšna je vaša vloga v združenju?

ZMOS je bil ustanovljen leta 2010 kot podpora mestnim občinam. Leta 2016 pa se je oblikovala ekipa, sestavljena iz predstavnikov ministrstev in mestnih občin, ki je začela delati na celostnih teritorialnih naložbah. Celostne teritorialne naložbe so bile opredeljene v operativnem programu, niso pa bile opredeljene organizacijske strukture. Model mehanizma je bilo potrebno vzpostaviti. Ministrstva so pripravila vsebinska izhodišča za vse tri prednostne naložbe mehanizma. Na mehanizmu sodelujemo s Službo vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Ministrstvom za okolje in prostor in Ministrstvom za infrastrukturo. ZMOS je prevzel vlogo posredniškega organa za izbor operacij v prvi fazi. Strokovna komisija za celostne teritorialne naložbe pripravlja povabila, strokovno pregleduje vloge in sodeluje z ministrstvi.

Kako ocenjujete uspešnost izvajanja CTN?

Izvajanje CTN je preseglo vsa pričakovanja. Kot dobra praksa smo prepoznani tudi v Evropi, med drugim smo vključeni v Priporočnik za urbani razvoj Evropske komisije. Sodelujemo tudi v Mreži za trajnostni urbani razvoj SUD-Net, kjer se srečujejo države, ki imajo CTN. Uspeh je rezultat dela ekspertne skupine, v kateri so predstavniki vseh mestnih občin, povezovanja z ministrstvi in našega mednarodnega delovanja. Ključno je bilo, da se je zbrala ekipa strokovnjakov z različnimi in komplementarnimi znanji, saj smo lahko tako pokrili vsa delovna področja. Delo, ki je bilo tukaj opravljeno, je bilo torej na posameznikih, predstavnikih mestnih občin v Strokovni komisiji CTN. Izvajanje poteka pod okriljem ZMOS, ki izvaja koordinacijo in administrativno podporo.

Pogosto z ene in druge strani slišimo, da bi bilo koristno več sodelovanja med ministrstvi in občinami. Primer celostnih teritorialnih naložb kaže, da je lahko to sodelovanje zelo plodno.

Posel smo ljudje. V Strokovni komisiji CTN smo na tem delali ob svojih običajnih delovnih obveznostih na svojih delovnih mestih. Kot posamezniki smo bili pripravljeni vložiti svoje delo v skupni cilj, vedno »go an extra mile« na nivoju posameznika. Model delovanja SK CTN je primer agilnega managementa, izven rigidnih okovov organizacij. Tudi na ministrstvih so bile predane ekipe in zato nam je skupaj uspelo. Gre za vzorčni primer večstopenjskega upravljanja, multi-level governance.

To programsko obdobje se počasi izteka. Je že znano, kako bo s celostnimi teritorialnimi naložbami v naslednji perspektivi?

Kar se nove finančne perspektive tiče, smo pripravili dokument Potrebe mestnih občin in dokument predloga teritorialnih pristopov za novo finančno perspektivno. Dali smo pobudo, da se kompleksni projekti izvajajo dvofazno z direktnimi potrditvami v CTN, projekti preko meja občin se še naprej vodijo kot regijski projekti, enostavne vsebine pa se prijavljajo na razpise. Opredelili smo tudi, kako bi se po našem mnenju ti pristopi izvajali najbolj učinkovito. Predlog smo večkrat predstavljali ministrstvom in jim model tudi posredovali ob začetku programiranja. Zdaj se vključujemo in podajamo predloge. Ob začektu programiranja smo ponudili pripravljenost za sodelovanje pri programiranju.

Poleg celostnih teritorialnih naložb se v združenju mestnih občin povezujete tudi na drugih vsebinah. Katere so to?

Na ZMOS deluje več odborov. Lani smo ustanovili odbor za digitalizacijo. Sama sem bila pobudnica za skupno prijavo na Izziv 100 inteligentnih mest (Intelligent Cities Challenge). Kot smo slišali na nedavnem Urbanem forumu, smo bili edini s konzorcijsko prijavo, sicer se namreč mesta pripravljajo posamično. Mestne občine Slovenije smo tako ponovno dokazale, kako dobro sodelujemo. V tem izzivu sem videla priložnost, da lahko preko konzorcija sodelujemo tudi mestne občine z manj kot 50.000 prebivalci. Vsaka mestna občina tudi nima zadostnih kapacitet, če pa združimo moči in vsaka občina prispeva človeka, dobi vsaka občina ekipo 11 ljudi, ki na tem delajo. Uspeh je pa seveda odvisen od tega, koliko se angažirajo posamezniki v skupini in koliko znanj posamezna mestna občina uporabi za svoj razvoj.

Za kaj si v tem izzivu prizadevate?

Ta konzorcijska prijava je bila prvi korak k organizirani digitalizaciji. V dokumentu Potrebe mestnih občin smo navedli, da podpiramo financiranje projektov, od katerih bo imelo korist največje število prebivalcev Slovenije. Pri tem so bile digitalne platforme visoko med prioritetami. Vemo, da se mora digitalizacija razvijati skupno in imeti skupno rešitev za vse uporabnike. Ni namreč smiselno razvijati različnih rešitev za isto področje, saj je to ovira za uporabnike, vsaka organizacija nosi vse stroške razvoja, ne zajemajo se isti podatki, kar povzroča težave s primerljivostjo podatkov in tako naprej. Mestne občine smo pobudniki preskoka na tem področju v prihajajoči finančni perspektivi, pripravljeni smo aktivno sodelovati, če bo proces digitalizacije vodila država, kar bi bilo smiselno. V nasprotnem primeru se bomo morali organizirati sami, saj je potrebno na tem področju doseči bistveni napredek.

Zakaj se vam zdi mednarodno sodelovanje pomembno?

Vezani smo na EU sofinanciranje in vedeti moramo, da EU sofinancira svoje razvojne strategije. Zato se moramo se razvijati tako, da bomo lahko dostopali do razvojnih sredstev. Bistveno se mi zdi, da mestne občine sodelujejo v mednarodnih mrežah in da spremljajo dogajanje v Bruslju, tako vsebinsko kot politično. Na transnacionalnih projektih je potrebno dobiti nova vsebinska znanja. Preseči je potrebno razmišljanje o EU sofinanciranju le na nivoju investicije. Investicije je potrebno zastaviti v konceptu širše slike, doseganja strateškega razvoja države. Investicijski projekti morajo biti podpora izvajanju vsebin. Vprašati se moramo, čemu delamo investicijo. Delamo jo zato, da bomo bolj uspešni, bolj razviti. Investicija je samo vmesna točka, ni končni rezultat sama zase.

Istočasno ta mednarodni pogled krepi zavest o tem, da v Sloveniji zelo dobro živimo in imamo izjemno kakovost življenja. Imamo zdravo okolje, dobro predšolsko vzgojo, dobre šole, dobro zdravstvo, pitno vodo iz pipe. To ni samoumevno niti v zelo razvitih državah. Do teh spoznanj se je treba dokopati tako, da gremo v svet, in vidimo, kaj imamo in to tudi ceniti. In potem z znanjem razviti, da bomo tudi mi imeli, česar danes še nimamo.

Sama sem se z evropskimi sredstvi srečala že v času študija, ko sem prejela Tempus štipendijo za semestralni študij v Nemčiji. Svojo diplomo sem pripravljala v Nemčiji, delno sem študirala na Novi Zelandiji, delala sem v tujini. Iz prve roke lahko zagotovim, da ima vsaka država svoje prednosti in slabosti in idealnega kotička na tem svetu ni. Je pa na ljudeh, kaj za svojo državo naredimo, da doprinesemo k skupnemu razvoju.

Mednarodno sodelovanje in učenje je tudi osrednje vodilo programa URBACT. Se vam zdi, da občine dobro izkoriščajo možnosti za pridobivanje mednarodnih izkušenj, ki jih nudijo evropski projekti?

Čeprav so statistični rezultati dobri, lahko naredimo še mnogo več. Na tem področju zelo spoštujem pristop Češke in Poljske. Ekipe mladih diplomirancev pošiljajo na mednarodne projekte in jih na ta način izobražujejo z evropskim denarjem. To je velika priložnost. Mladim, ki so polni znanja vstopili na trg delovne sile, lahko omogočimo osebnostni razvoj, učenje projektnega dela in dela v mednarodnih okoljih. Zgradijo si mreže poznanstev na svojih strokovnih področjih in vidijo dobre prakse po Evropi.

Kaj so izzivi, s katerimi se srečujete pri svojem delu?

Vsaka nova finančna perspektiva pomeni nepopisan list papirja in začnemo z ničle. Spremenijo se terminologija, upravičeni nameni, mehanizmi, organizacije,... To je izredno naporno, stane veliko denarja in veliko časa. Ob začetku vsake finančne perspektive je treba vložiti ogromno energije, da so naše potrebe slišane, da se ustrezno organiziramo in sledimo tem spremembam. To delo je pogosto nerazumljeno in spregledano.

Klasično razumevanje je, da evropski projekt traja od objave javnega naročila za gradnjo do otvoritve. Vendar ti cikli tečejo preko treh županskih mandatov. Za novo finančno perspektivo smo začeli delati leta 2019, sprejemale so se uredbe v Bruslju in čakamo na nove dokumente v Sloveniji. Če računamo, da je zaključek perspektive leta 2027 oziroma realno 2030 in potem še nekaj let po zaključku projektov, potem lahko vidite, kako zahtevno je zagotavljati kontinuiteto, sledljivost in kakovost.

Mislim tudi, da moramo začeti gledati na evropsko sofinanciranje kot podporo strateškemu razvoju, ne samo kot sofinanciranje svojega lokalnega projekta.

Čeprav je vaše delo zelo zahtevno, se zdi, da vam zagona ne zmanjka. Od kod črpate motivacijo?

Verjamem v razvoj Slovenije, sem lokalpatriot. Veliko sem bila v tujini in vsakič sem se vrnila nazaj domov. Tudi leta 2015 smo za eno leto v tujino peljali otroke v šolo, kar je bila izredna izkušnja, in smo prišli nazaj. Tako dobro, kot je življenje za družine v Sloveniji, je malo kje drugje. Verjamem, da Slovenija ima potencial, da se kot igralec postavi na evropski zemljevid, da imamo dovolj strokovnega znanja in dovolj moči.

Motivacijo črpam iz odličnih ljudi, ki me obdajajo v različnih okoljih, in naših skupnih rezultatov. Vodim z zgledom, tako znotraj svoje organizacije kot drugje, kjer delujem, tudi doma. Najprej pričakujem od sebe. Od drugih pričakujem le, kar pričakujem tudi od sebe.

Pogovarjala se je Petra Očkerl, IPoP - Inštitut za politike prostora

Fotografije: MOP in GFS