Razlogi za veselje? Kaj se lahko naučimo iz leta 2016

Evropska mesta so bila v središču te transformacije, med njimi Budimpešta leta 1956, Praga leta 1968 in Gdansk leta 1980. Vsa so bila skozi zgodovino figura na šahovnici strateških spopadov za oblast v Evropi, in vendar so pokazala, da je kanček upora preživel celo najtemnejše čase. In seveda Berlin. Nobeno drugo mesto ne odraža enotnosti naše celine in dolge poti do skupne demokracije bolje kot sedanja nemška prestolnica. Nenaden padec berlinskega zidu je navdušil svet. Bil je psihološko-politični preboj v novo vznemirljivo obdobje.

Kako drugačne se stvari zdijo danes, ko pokrajino opazujemo iz tlečih ruševin leta 2016. Naša vizija združene Evrope je ogrožena. Evropska unija, ki je pokroviteljsko podpirala demokratično in gospodarsko prenovo Vzhodne Evrope, se sooča s popolnoma novimi izzivi. Po vsej celini so se narodi zaprli vase in začeli iskati grešne kozle v svoji sredi. Brexit na zahodu in gradnja zidov na vzhodu sta še spodbudila razmah nizkotnega populizma.

V takšnih časih moramo poiskati spodbudo. Kje pa?

V vsakem boju je dobro vedeti, proti čemu se borimo, in razumeti, za kaj si prizadevamo. V letošnjem letu je postalo veliko bolj jasno, proti čemu se borimo. Pri prikritem diskurzu o »prevzemanju nadzora« gre pravzaprav za ohranjanje moči določenih delov družbe. Del tega je tudi odpravljanje progresivne zakonodaje, namenjene odpravljanju strukturnih neenakosti, v Evropi, kjer ženske povprečno še vedno zaslužijo 16,3 % manj kot moški in kjer so državljani tretjih držav skoraj dvakrat bolj izpostavljeni tveganjem revščine in socialne izključenosti. Da sploh ne omenjamo podnebnih sprememb. Evropska unija je bila ključni pobudnik pri teh temah in bi morala to tudi ostati. Pogoji spopada so torej jasni: napredek ali zaton.

V takšnih časih se je dobro zazreti v ogledalo. Za tiste na strani napredka to pomeni soočiti se z napakami, ki so jih storili v preteklosti. Če nič drugega, so popotresni sunki brexita in Trumpa prisilili oblikovalce politik, da se ustavijo in prisluhnejo. Če smo iskreni, nas je prav aroganca politične skupnosti do vpliva globalizacije pripeljala sem. Ne moremo se več pretvarjati, da je odprtost sveta, ki sta jo omogočila prosti trg in poroznost meja in še spodbudila tehnologija, koristila vsem. Ta mantra je preživeta.

Geoff Mulgan, direktor fundacije NESTA v svojem razmisleku pravi, da se po dveh generacijah napredka približujemo turbulencam. Koristi teh let, politične, gospodarske in socialne, so bile resnične. Toda vse več Evropejcev dvomi, da bodo njihovi otroci živeli bolje od njih. Obljuba skupne blaginje, ki je temelj našega političnega in gospodarskega modela, se zdi vse bolj prazna. Nekateri politiki te negotovosti zelo spretno izkoriščajo.

Zdaj je čas za velike ideje. Mulgan poziva Evropo naj razmišlja dialektično. V praksi to pomeni, da opustimo neskaljeno sporočilo o koristih globalizacije in tehnološkega napredka. Namesto tega moramo še naprej vlagati v podjetnost, inovacije in izobraževanje, ob tem pa se zavedati pojavljajočih se tveganj in izzivov. Izobraževanje je na primer treba preoblikovati tako, da bo odgovarjalo na potrebe prihodnosti, istočasno pa zagotavljati varnost pri zaposlovanju. Zaključuje:

»Nič od tega ni enostavno. Toda, če želimo biti v prihodnosti uspešni, moramo začeti trdo delati. Evropa mora začeti razmišljati dialektično, da bo dosegla ravnovesje med nasprotnimi si idejami, namesto da jih privede do njihovih logičnih zaključkov (stalna napaka radikalnih zagovornikov globalizacije).«

Pri soočanju z izzivi ne smemo pozabiti, da pred seboj nimamo nepopisanega lista, temveč da obstaja že veliko, na čemer lahko gradimo. Po Evropi je tudi veliko virov navdiha.

Evropska mesta so vir navdiha

Med njimi so župani, ki vodijo mesta na različne načine. Anne Hidalgo se v Parizu spopada s prometnimi zamaški in slabo kakovostjo zraka. Ada Colau si prizadeva za dostopna stanovanja v Barceloni, enem najpopularnejših mest v Evropi. Sadiq Khan je stanovanja prav tako prepoznal kot enega od najpomembnejših izzivov Londona. V Rotterdamu Ahmed Aboutaleb razvija Next Economy, s čimer se spopada z energetsko revščino, ustvarja zaposlitve na vseh ravneh in spodbuja inovacije.

Po mojem mnenju so ti župani zgled za dobro vodenje. Vsi poslušajo prebivalce in naslavljajo prioritete, ki jih ti prepoznavajo. Prizadevajo si, da bi naša mesta ostala okoljsko, gospodarsko in družbeno samozadostna ali z eno besedo: odporna.

Z usklajevanjem gospodarske rasti, varstva okolja in blaginje pa se ne ukvarjajo samo največja mesta. V programu URBACT sodeluje stotine malih in srednje velikih mest, ki razvijajo rešitve za kompleksne aktualne probleme.

Vodenje mest prihaja iz veliko virov. Na začetku tega leta sem bil v Derryju v Severni Irski. Ograjeno mesto z dolgo zgodovino konfliktov in delitev so zaznamovali dogodki krvave nedelje leta 1972. Tam sem spoznal navdihujočo skupino mladih ljudi iz obeh skupnosti (katoliške in protestantske), ki prostovoljno delujejo v okviru organizacije Tell it in Colour. Mlad moški je poročal o tem, kako je premagal strah – pred dejansko fizično nevarnostjo – in na radiu govoril o njihovem delu in njegovem pomenu. Njegovo osrednje sporočilo je bilo, da smo ne glede na naše nazore, barvo kože ali državo vsi enaki.

Boj za prihodnost Evrope še ni končan

Ob koncu leta uživam v odličnih oddajah The Reith Lectures na BBC-ju, kamor vsako leto povabijo uglednega misleca, da predava na izbrano temo. Letos je bil to Kwame Anthony Appiah, profesor prava in filozofije na newyorški univerzi. Predaval je na temo identitete in v šritih oddajah govoril o nazoru, državi, barvi kože in kulturi. Kot gej mešanih ganskih in britanskih korenin, ki živi in dela v New Yorku, ima odlična izhodišča za raziskovanje tega koncepta.

Predavanje o državi je izvedel v Glasgowu, mestu, ki mu še vedno pravim dom in kjer vprašanje identitete ostaja tema razprav. V tem predavanju se je profesor Appiah navezal na zgodbo pisatelja Arona Ettora Schmitza, ki se je leta 1861 rodil v Trstu, ki je bil takrat del Avstrijskega cesarstva. Ko je bil v srednjih letih, je Trst postal del Italije.

Schmitz je imel tipično hibridno identiteto, ki jo je sam opisal kot:

»Jud po vzgoji, ateist, ki je na željo svoje žene postal katolik; nekdo, ki lahko trdi, da je Nemec in Italijan, a se nikoli ni počutil nič drugega kot Tržačan, karkoli pač že to pomeni.«

Schmitz je živel v hibridnem mestu, kjer je večina ljudi govorila nemško ali tržaško, v okoliških ruralnih okoljih pa slovensko. Ko je (s podporo Jamesa Joycea) postal objavljeni avtor je prevzel psevdonim Italo Svevo (»Italian Swabian«), s čimer se je navezal na svoje dvojne korenine.

Nekaj let kasneje, ko so se nad Italijo zgrnili oblaki fašizma, so morali novi državljani sprejeti italijanske priimke. Schmitz je ponudil, da bi uradno uporabljal svoj psevdonim, vendar to ni bilo dovoljeno, saj je bilo pravilo, da se prevede izvirno ime. Schmitz je to zavrnil s pojasnilom, da ima že dve imeni in ne potrebuje še tretjega. Kmalu zatem je umrl in ni več videl, kako so njegovo katoliško ženo prisilili, da se registrira kot judinja, in kako so bili njegovi vnuki ubiti kot partizani ali v taboriščih. Vsi vemo, kako se zgodba konča.

Pa res vemo? Boj za prihodnost Evrope še ni končan. Tisti, ki zagovarjamo načela strpnosti, raznolikosti in pravičnosti, ne smemo obupati. V naših mestih, velikih ali malih, še vedno odsevajo te vrednote, vendar se je zanje treba boriti. Ne smemo jih imeti za samoumevne. Če kaj, potem se to lahko naučimo iz leta 2016.

Prevod članka Reasons to be cheerful? What 2016 taught us about the battle ahead, Eddy Adams