Prebuditi speče velikane
Edited on
24 January 2017V številnih mestih po Evropi se nahajajo ogromni opuščeni kompleksi, kot so npr. nekdanje vojašnice in industrijska območja. Kako jih prenoviti, s kakšno vsebino jih napolniti, da bodo ustrezno odgovarjali na potrebe prebivalcev? S tem vprašanjem se ukvarjajo partnerji URBACT omrežja 2nd Chance.
Pogovarjali smo se z Andrejo Budar, koordinatorko projektne skupine URBACT III – 2nd Chance pri Mestni občini Maribor (MOM), in Urško Jambrovič s Sektorja za urejanje prostora MOM, prav tako aktivno sodelavko pri 2nd Chance.
Kaj je glavni izziv omrežja 2nd Chance?
Andreja: Omrežje 2nd Chance se ukvarja z degradiranimi območji v mestih. Glavno vprašanje, ki ga želi omrežje razrešiti, je prebujanje tako imenovanih »spečih velikanov« oziroma reaktivacija in sanacija velikih opuščenih stavb, ki so izgubile svoj prvotni namen in so v slabem fizičnem stanju, ki s celovito revitalizacijo lahko predstavljajo velik potencial za trajnostni razvoj soseske in celotnega mesta. Takšni veliki projekti prenove posegajo na najrazličnejša področja, od vplivov na okolje do ekonomskih vidikov.
Za kakšne stavbe oziroma poslopja konkretno gre?
Urška: Primeri stavb se od mesta do mesta razlikujejo. V Liverpoolu je to opuščeno pristanišče, ki obsega 16 hektarov površin, v Lublinu pa del pivovarniškega kompleksa. Zgradbe, ki so si jih partnerji izbrali za obravnavo v projektu, so različne in odvisne od funkcije, ki so jih imela mesta v preteklosti, torej ali je šlo npr. za industrijsko ali pristaniško mesto itd. V večini drugih mestih so območja, ki jih bodo obravnavali, precej večja kot v Mariboru.
S katerim območjem oziroma zgradbo pa se boste ukvarjali v Mariboru?
Andreja: Za trajnostni razvoj mesta Maribor je pomembna ponovna uporaba praznih, degradiranih stavbnih kompleksov. Projekt URBACT III – 2nd Chance se v mestu Maribor osredotoča na dva objekta – kulturna spomenika (stavba nekdanjega zapora KPD in osrednja stavba Železničarske kolonije), ki lahko postaneta lokalni središči na območjih, kjer se nahajata, in s tem prispevata k trajnostnemu urbanemu razvoju.
Stavbni kompleks nekdanjega moškega zapora KPD je bil zgrajen okoli leta 1885 kot tipična peterokraka stavba, ena od najbolj modernih na tedanjem Avstro-Ogrskem območju. Sedaj je več kot 60 % stavbe prazne, v zelo slabem, delno razpadajočem, fizičnem stanju.
Hiša na ulici Gorkega 34 (stari Konzum) je bila zgrajena leta 1874 in je predstavljala osrednjo stavbo bivše Železničarske kolonije v Mariboru, urbanistično-etnološki spomenik evropskega pomena. Osrednji del stavb Železničarske kolonije, vključno z mehaničnimi delavnicami in železniško postajo, je bil zgrajen po letu 1863, ko je tedanja družba Južne Železnice zgradila železniške tire od Dunaja do Trsta. V sedanjem obdobju je osrednja stavba napol prazna in v zelo slabem fizičnem stanju.
Kako se boste lotili prebujanja teh velikanov?
Andreja: Največje težave KPD-ja so razdrobljeno lastništvo, različni interesi in pomanjkanje aktivne vloge občine, saj ni oddelka, ki bi se s takšnimi objekti dejansko ukvarjal. Naš cilj je povezati različne interese ter najti sredstva oziroma zainteresirane investitorje, ki bi podprli prenovo. Občina je pripravljena tudi na javno-zasebno partnerstvo.
Kateri so vaši prvi dosežki ali izvedeni ukrepi?
Andreja: V prvi fazi je bila pripravljena temeljna študija. Prav tako smo vzpostavili ožjo projektno skupino, ki vključuje predstavnike različnih oddelkov na občini, zdaj pa začenjamo z delom v širši skupini, v katero smo povabili predstavnike Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Univerze v Mariboru, Fundacijo Prizma in Mariborsko razvojno agencijo, ki je lastnica zahodnega kraka peterokrake stavbe KPD. Trudimo se vzpostaviti kontakte z lastniki in sodelovanje nadgraditi s skupnim iskanjem priložnosti za revitalizacijo objekta in celotnega območja.
V začetku oktobra ste organizirali prvo javno delavnico, kamor ste povabili vse zainteresirane občane. Kaj so bile glavne ugotovitve delavnice in kako jih boste nadgradili?
Več kot 40 udeležencev je aktivno sodelovalo pri realizaciji naslednjih ciljev delavnice:
- identificirati osrednji problem, povezan s stavbo KPD in okolico,
- identificirati razloge in posledice problema,
- identificirati lokalne deležnike in njihove interese ter
- identificirati potenciale, ki jih lokalni deležniki prepoznajo za stavbo in okolico.
Razvrščeni v štiri tematske podskupine (1) ekonomsko razvojni vidik, gospodarski razvoj in trajnostno zaposlovanje, (2) skupnostni vidik (oživljanje stavbe in področja, samooskrba, …), (3) urbani trajnostni okoljski vidik (energetski, trajnostna mobilnost, …) in (4) zelene površine so prispevali k participatornemu iskanju potencialov tega območja in pričeli soustvarjati skupno vizijo oživitve sedaj degradiranega območja in stavbe KPD.
Kako je doslej potekalo delo lokalne skupine?
Andreja: Srečujemo se v okviru ožje in razširjene projektne skupine. Sodelujemo tudi z Univerzo v Mariboru, z oddelkom za arhitekturo, kjer pravkar poteka del izobraževalnega programa na temo oživitve okolja in objekta KPD. Projektne ideje študentov bodo predstavljene na koncu februarja 2017 in nam bodo služile kot podlage za nadaljnje razprave v razširjeni projektni skupini, prav tako za izvedbo druge delavnice z vsemi zainteresiranimi (lastniki, potencialnimi uporabniki, izvajalci programov, ...) in potencialnimi člani razširjene Urbact projektne skupine za pripravo Lokalnega akcijskega načrta.
Katere prednosti imajo po vašem mnenju mednarodna srečanja in izmenjava? Ste na mednarodnih srečanjih spoznali kakšno prakso, ki bi jo bilo smiselno prenesti v vaše lokalno okolje?
Urška: Mednarodna srečanja so pomembna za ozaveščanje, na ta način spoznamo, kako funkcionirajo drugi in pridobimo nova znanja. Škoda je, da pogosto zmanjka časa, da bi znanje, pridobljeno na teh srečanjih delili z drugimi sodelavci in vodstvom občine. Primere prenov, ki smo jih doslej spoznali drugje, je težko prenesti v naše okolje. Zanimivo pa je videti, kako drugi npr. vzpostavljajo sodelovanje s prebivalci ali kako se organizirajo. V Neaplju, ki je vodilni partner, na primer, imajo znotraj mestnega sveta telo, ki se ukvarja z revitalizacijo stavb. Ugotovili smo tudi, da imajo nekateri partnerji podobne težave kot mi, tudi pri njih se pogosto zaplete pri financah.
Kakšni so načrti za prihodnost? Ali je financiranje ukrepov že zagotovljeno? Iz katerih virov?
Andreja: Naš cilj je na participatorni način pripraviti čim bolj učinkovit lokalni akcijski načrt na tem področju. Financiranje ukrepov s strani občine ni zagotovljeno, zato si bomo prizadevali spodbuditi sodelovanje v obliki javno-zasebnega partnerstva in pridobiti sredstva preko evropskih finančnih mehanizmov.
Glede na bogate izkušnje Maribora v URBACT projektih – bi želeli še kaj sporočiti mestom ali občinam, ki razmišljajo o sodelovanju v programu URBACT?
Urška: Sodelovanje v projektih v okviru programa URBACT ti ne prinese večjih finančnih učinkov, prinese pa ti veliko znanja – tako teoretičnega (uporaba metod URBACT) kot praktičnega (spoznavanje dobrih praks v partnerskih mestih). Z URBACT projekti lahko mesto pridobi predvsem na nivoju priprave strategij oziroma akcijskih načrtov za različna področja svojega delovanja, odvisno od tega, v katero omrežje se vključi. Iz tega ozira je program URBACT nek krovni program, kjer mesta oblikujejo svoje politike. V nadaljevanju bi pa mesta seveda morala te sprejete strategije oziroma načrte realizirati skozi druge evropske projekte, ki so bolj investicijsko naravnani. Tukaj pa se zaplete, ker se pogosto zgodi, da se mesto ne poistoveti z akcijskimi načrti, sprejetimi v okviru programa URBACT in ne pride do njihove realizacije. Na tej točki bo moral tudi Maribor v prihodnje aktivneje delati in upam, da nam bo že v okviru projekta 2nd Chance uspelo v tej smeri narediti večje korake.
Vodilni strokovnjak: Niels Scheffler
Vodilni partner: Neapelj (Italija)
Partnerji:
Dubrovnik (Hrvaška)
Maribor (Slovenija)
Lublin (Poljska)
Chemnitz (Nemčija)
Bruselj (Belgija)
Caen (Francija)
Liverpool (Velika Britanija)
Gijon (Španija)
Porto (Portugalska)
Genova (Italija)
Trajanje projekta: September 2015 – Maj 2018
Fotografije: Andreja Budar, Mariborska razvojna agencija
Submitted by opoetra on