Prebivalec kot župan – participacija javnosti pri socialnih inovacijah

Spoznali smo veliko evropskih primerov, vključno z URBACT študijo primera iz Amersfoorta, toda najbolj navdihujoč primer sploh ni bil iz Evrope. Seul, ki ga vodi nekdanji aktivist Wonsoon Park, sedaj v drugem mandatu (več v našem prejšnjem članku), je znan kot vodilno mesto na področju socialnih inovacij. Park se je v osemdesetih letih uveljavil kot odvetnik na področju človekovih pravic, leta 2002 pa je ustanovil Hope Institute, socialno podjetje, s katerim si je prizadeval izboljšati razmere v mestu. Za župana je bil kot neodvisni kandidat izvoljen leta 2011, njegova kampanja pa je temeljila na družabnih omrežjih in srečanjih s prebivalci, ki so lahko sami prispevali svoje predloge.

Njegova mantra je, da je prebivalec župan. Uresničuje jo s serijo radikalnih politik, ki omogočajo dvosmerni dialog med mestno upravo in 10 milijoni prebivalcev. Prebivalci lahko postanejo asistenti župana za en dan in tako od blizu spoznajo, kako deluje mestna uprava. Kadar se pojavi kak večji, težko rešljiv problem, se župan z mestno hišo preseli na žarišče in tam ostane, dokler se problem ne razreši. Županovo mobilno pisarno so doslej uporabili 19-krat in tako razrešili najbolj pereče probleme v mestu.

Seul velja tudi za eno najbolj digitaliziranih mest. Brezplačna, a počasna brezžična internetna povezava je na voljo v vseh delih mesta, pametni telefoni so vseprisotni, po mestu pa je razporejenih na tisoče točk z brezplačnim hitrim internetom. Mestna uprava je postavila ducat spletnih strani, posvečenih različnim potrebam meščanov, kot so opozorila pred nevihtami ali terorističnimi napadi in platforma za množično financiranje razvojnih politik.

Participacijo jemljejo skrajno resno. Odbor naključno izbranih prebivalcev odloča o porabi letnega proračuna v višini 18 milijonov evrov. Odprli so 600 sejnih sob za 20000 srečanj prebivalcev. Če se bo vse izšlo po načrtu, bo mesto do leta 2030 zmanjšalo izpuste CO2 za 20 milijonov ton in znižalo vsebnost trdih delcev v zraku za 40 %. Intenzivno urejajo tudi nove zelene površine, med drugim lokalno različico newyorškega High lina na ukinjeni hitri cesti.

Seul je tudi med pionirji ekonomije delitve, saj se tam nahaja stotine majhnih pobud, ki jih vodijo prebivalci sami in ki omogočajo souporabo vsega od obleke za razgovor do knjig in celo stanovanj med študenti in starejšimi. Vsaka od pobud si prizadeva s principi vzajemnosti, skupnosti in aktivnosti krepiti družbeno kohezijo. Tako kot v mnogih drugih velikih mestih imajo tudi prebivalci Seula težave s stresom in izolacijo. Južna Koreja je po stopnji samomorilnosti v svetovnem merilu na drugem mestu. Glavna vzroka sta revščina med starostniki in stres pri mladih. Souporabo je razumeti kot način za ponovno vzpostavljanje stikov med prebivalci, ki povečini živijo v velikih stanovanjskih soseskah, in gradnjo bolj odpornih skupnosti.

Mestna uprava v Seulu je ravno tako okostenela in odporna na spremembe kot administracije v evropskih mestih. Prav tako imajo težave zaradi nesodelovanja med oddelki, birokracije in pomanjkanja celostne obravnave problemov. Zato so se posebej posvetili spreminjanju interne kulture 17000 zaposlenih v 30 oddelkih mestne uprave in razvili nov pristop »Cheong Chek« ali politika poslušanja.

Na konferenci smo spoznali tudi rešitve, ki jih razvijajo evropska mesta. Torino gradi podporno okolje za socialne inovacije in konec leta 2015 so odprli center odprtih inovacij.

Seznanili smo se s številnimi dobrimi praksami iz Nantesa. Eden od primerov je center za begunce, v katerem je nastanjenih 70 ljudi, tudi družine z otroki. Center zagotavlja celostno podporo, ki vključuje psihoterapevtske storitve za pomoč travmatiziranim.

Zunaj ali znotraj mestne uprave?

Po vsem slišanem se mi zdi, da se morajo mesta vprašati, kako lahko spodbujajo ali organizirajo svoja podporna okolja za socialne inovacije. To lahko storijo »zunaj« mestne uprave in to nalogo zaupajo zunanjim organizacijam, ki razvijajo socialne inovacije. Načeloma to pomeni, da financirajo neodvisne lokalne organizacije, kot so prostori sodela, laboratoriji, centri, inkubatorji in finančni instrumenti ali novost na tem področju – tovarne socialnih inovacij. Lahko pa to storijo »znotraj« mesta, kar pomeni, da ustanovijo svojo enoto za socialne inovacije. Seul je veliko mesto in je storil oboje – ima obsežno enoto znotraj mesta, poleg tega pa veliko vlaga tudi v neodvisne akterje v mestnem parku socialnih inovacij. Mogoče je najboljša rešitev prav kombinacija obojega.

Drugi evropski primeri

Anderlecht v Bruslju gosti nedavno odprto tovarno socialnih inovacij, neke vrste pospeševalnik, ki deluje na območju Flandrije in uporablja virtualno valuto za plačevanje storitev socialnih inovacij.

Na tem področju je aktivnih kar nekaj drugih evropskih mest. Gdansk in Pariz testirata participatorni proračun, oba sta partnerja v novem v novem URBACT omrežju BoostInno. Genova izboljšuje svoje odnose s prebivalci na družabnih omrežjih in vodi URBACT projekt na to temo – Interactive Cities. Eindhoven, ki je zelo uspešen pri uporabi pristopa trojne in četverne vijačnice, se skupaj z drugimi partnerji v projektu Change! ukvarja s participacijo javnosti pri razvoju storitev.

Peter Ramsden

Fotografije: Pisarna za inovacije v Seulu