Otrokom prijazno mesto – mesto za vse

1. Spomnite se, nekoč smo bili otroci

Ste se že kdaj vprašali, kaj se zgodi z nami, ko odrastemo in izgubimo zmožnost, ki jo imajo otroci, da sprejmejo okoliščine in uživajo priložnosti trenutka?

Na to sem pomislila nekega jutra, ko je mesto pobelil prvi sneg. Pogovor o nevšečnostih, ki jih povzroča sneg, je nekdo od sodelavcev prekinil s stavkom: »Ampak otroci ga pa obožujejo!«. Nenadoma smo se začeli pogovarjati o tem, kako imajo otroci radi sneg in kako vsi cenimo snežene zimske dneve, ki prekinejo vsakdanje rutine in sprožijo spontano druženje s sosedi med čiščenjem snega s pločnikov in poti.

Odrasli, ki načrtujejo prostor za otroke v naših mestih, bi se večkrat morali spomniti svojega otroštva in dejstva, da je igra za otroke način življenja, da se otroci igrajo ves čas in povsod. Samo neke vrste pozabljivost je lahko razlog, da so v nekem času številna otroška igrišča po svetu postala skoraj dolgočasno varna in zaradi pretirane urejenosti otrokom nezanimiva, hkrati pa so se množila poročila o tem, da imajo otroci v urbanem okolju premalo priložnosti za igro na prostem. Ni čudno, da sta ti dve skrajnosti vzbudili zanimanje javnosti in stroke na prelomu tisočletja. Izsledki raziskav so pokazali, da pretiravanje z varnostnimi standardi ter slabo prostorsko načrtovanje in upravljanje resno vplivajo na življenjske pogoje otrok. Poročanje medijev o tem je bilo zelo odmevno.

Danes sta aktualna koncepta razumne varnosti in otrokom prijaznega mesta. Govorita o tem, da je pretirano nadzorovanje igralnega okolja škodljivo za razvoj otrok in o tem, da otroci poleg dostopnih otroških igrišč potrebujejo še druge ureditve in rešitve za kakovostno odraščanje v urbanem okolju. Naše aktivnosti morajo biti usmerjene k resničnim potrebam naših otrok.


Foto: Maja Simoneti

2. Nazaj v prihodnost

Blaginjo otrok razumemo kot temeljni kazalnik zdravega urbanega okolja, demokratične družbe in dobrega upravljanja. Združeni narodi (ZN) so na drugi Konferenci o človekovih naseljih (Habitat II) leta 1996 z zagonom pobude Otroku prijazno mesto poudarili, da morajo biti otrokove pravice naša glavna skrb pri zagotavljanju dobrih pogojev za odraščanje v mestih.

Skrb za pogoje, s katerimi se otroci srečujejo zunaj svojih domov, se je pojavila šele z razvojem industrijskega mesta v drugi polovici 19. stoletja. Potreba po otroških igriščih izvira iz nezdravega in nevarnega bivalnega okolja in reorganizacije družinskega življenja ter sovpada s konceptom javnega parka in drugih socialnih storitev. Od takrat veljajo otroška igrišča za varne javne prostore, ki izboljšujejo fizične in družbene pogoje bivanja otrok v urbanem okolju. Otroška igrišča so sestavni del urbane socialne infrastrukture. Socialna politika je tesno povezana s prostorskim načrtovanjem, ko gre za zagotavljanje socialne enakosti, kohezije in vključenosti.

Osnove urbanističnega načrtovanja blaginje otrok so se razvile okrog koncepta »soseske« (Clarence Perry, 1929) in so bile potrjene z ugotovitvami raziskav, ki so povzete v legendarnem urbanističnem berilu, knjigi z naslovom The Pattern Language (Alexander C. et al., 1977). Temeljni pravili sta dve:

• lokalna šola/park/igrišče mora biti na kratki in varni razdalji od doma, največ pet minut od doma, tako da starši in otroci ne izgubijo volje do obiska;
• območje za igro/rekreacijo mora biti dovolj razsežno, da nudi zavetje pred negativnimi vplivi mestnega življenja in omogoča razvoj igre.

Varnost je tista, ki v tej opredelitvi opogumlja starše, da dovolijo otrokom, da se gredo igrat sami. Toda zgolj preprosto dostopen prostor sam po sebi še ni dovolj, da bi pritegnil otroke k igri, da bi ostali motivirani in bi se vedno znova vračali, mora igrišče vključevati tudi naravne prvine, drevesa in druge rastline. Ta preprosta in na nek način ne zelo natančna pravila urejanja javnega prostora za igro že vse od začetka 20. stoletja veljajo kot tista, ki višajo otrokom kakovost življenja, zagotavljajo njihovo zdravje in socialni razvoj ter zagotavljajo enakost, vključenost in družbeno povezanost.

Kaj se je z urbanim razvojem zgodilo v 20. stoletju, v stoletju otroka, da so morali intervenirati Združeni narodi (Habitat II) in nas spomniti na otrokove pravice?

Podatki kažejo, tudi v Evropi, da veliko otrok v urbanem okolju doživlja negativne vplive revščine in neenakosti (Children in an increasingly urban world). Otroci v sodobnih mestih občutijo posledice slabenja socialne politike in prostorskega načrtovanja. Kombinacija obojega povzroča velike razlike v prostorskih ureditvah, v količini in kakovosti javnega prostora, zelenih površin in igrišč v različnih delih mest, med središči in suburbanimi območji. Združeni narodi so v dobro otrok povzdignili glas, ker so številne organizacije in raziskave zaznale, da otroci potrebujejo posredovanje na najvišji, globalni ravni.

Odkar so Združeni narodi razglasili, da je »blaginja otrok glavni kazalnik zdravega življenjskega okolja, demokratične družbe in dobrega upravljanja,« mesta in urbanistični in prostorski načrtovalci, težimo k iskanju rešitev, ki poudarjeno upoštevajo perspektivo otrok.


Foto: Maja Simoneti

3. Načrtovanje, načrtovanje, načrtovanje

Izhajajoč iz potreb otrok mora vsako mesto oblikovati svoj seznam problemov in rešitev. Ob tem pa moramo vsi upoštevati, da je prostorsko načrtovanje najučinkovitejše orodje za izboljšanje kakovosti življenja otrok v mestih. Prostorsko načrtovanje omogoča mestom, da pravočasno na pravih lokacijah rezervirajo ustrezno količino zemljišč za ureditev dobro dostopnih odprtih javnih površin, ki skupaj s stanovanji in javnimi storitvami, kot so šole, skupnostni centri in zdravstveni domovi zagotavljajo kakovost bivanja za vse. Doslej se še noben drug pristop k urejanju prostora ni izkazal za bolj učinkovitega pri zagotavljanju pravičnih prostorskih pogojev za zdravje, socialno enakost, kohezijo in vključenost.

Mesta morajo hkrati načrtovati strateško in delovati lokalno, če želijo zadovoljiti potrebe otrok po igri (Adrian Voce, 2017). Dunaj, na primer, tako v okviru svoje strategije razvoja po eni strani ureja nove ambiciozno načrtovane javne parke za različne skupine uporabnikov skupaj z novimi stanovanjskimi soseskami, po drugi strani pa z majhnimi urbanimi intervencijami izboljšuje javni prostor in njegovo  opremo v obstoječih gosteje poseljenih predelih (Urban Development Plan Vienna Step 2025, 2014). Škotska mesta pri urejanju javnega prostora za igro podpira nacionalna strategija, ki temelji na želji, da »bi bila Škotska najboljši kraj za odraščanje« in s katero si prizadevajo »izboljšati izkušnjo igre za vse otroke in mlade, vključno s tistimi z oviranostmi ali iz socialno ogroženih okolij«.

4. Vprašajte otroke

Ko mesto enkrat zagotovi prostor za igro, se pojavijo vprašanja o oblikovanju, opremi in varnosti. Kot že omenjeno, je v nekem času varnost prevladala nad vsemi ostalimi vidiki oblikovanja. Zaradi pretiravanja pri zdravstvenih in varnostnih standardih so bila urejena številna igrišča, ki so tako varna, da otrok igra na njih sploh ne zanima. Otroci poleg varnosti in predvidljivosti okolja potrebujejo tudi pustolovščine, vznemirjenje ob neznanem, nepričakovanem in nevarnem. Zdaj se načrtovalci soočamo z novimi zahtevami: »igrišče naj bo varno toliko, kot je potrebno« ne več »toliko, kot je le mogoče«, oziroma strokovnjaki nam sporočajo: tveganje pri igri otroke pripravlja na življenje.


Foto: Maja Simoneti

Strokovnjaki za potrebe otrok in oblikovalci igrišč in prostora za otroke gredo v iskanju rešitev še korak naprej. Otroke so začeli spraševati, kaj jim je pri igriščih všeč in kako se pravzaprav želijo igrati. S tem povezane raziskave in pilotni projekti so izpostavili dva nova vidika:

• otrokom so narava, drevesa, grmovje, gozd, pesek in voda bolj pomembni kot moderna igrala in
• otroci zelo radi sodelujejo pri gradnji in urejanju igralnega prostora.

Vključevanje otrok v raziskave o potrebah in pričakovanjih otrok je sprožilo ponovno oživitev urejanja pustolovskih otroških igrišč v urbanem okolju. Naravnost znamenita so postala igrišča, ki delujejo kot mala gradbišča, na katerih se otroci umažejo v blatu in kjer poleg orodja in gradbenega materiala v lopah hranijo tudi obliže in povoje.


Foto: Luka Vidic

5. Oblikovanje za vse

Oblikovanje prostora za otroke zahteva, da mislimo na vse vrste otrok in hkrati tudi na odrasle. Če je pred časom urejanje otroških igrišč iz perspektive odraslih privedlo do pretiravanja z varnostjo in do konceptov raznih pravljičnih dežel in domišljijskih igralnih krajin, ki so bolj odražali domišljijo starejših kot resnične potrebe otrok, se projektanti danes vse bolj zavedamo, da so otroška igrišča javni prostori, ki morajo zadovoljiti potrebe vseh generacij, saj je igra osnovna človekova potreba.

Najboljše je zato pri urejanju prostora za igro upoštevati koncept univerzalnega oblikovanja: to je oblikovanja, ki zagotavlja dostopnost in uporabnost vsem, brez razlikovanja glede na psihofizične sposobnosti. Območja za igro so v takem okviru opremljena z različnimi vrstami opreme, igrali in klopmi, pa tudi kavarniškimi paviljoni in javnimi stranišči ter gostoljubna do vseh. Za varnost so po novem spet bolj kot oprema pomembni odrasli, ki spremljajo otroke pri igri in ki v najbolj naprednih mestih pomagajo organizirati igro na prostem in prispevajo k motivaciji otrok za igro na prostem in za delovanje na doživljajskih igriščih, kot na primer na igrišču s smetmi v New Yorku.

Kot pravijo na Finskem: igra je resen posel.


Foto: Maja Simoneti

6. Vključi skupnost, vključno z otroki

Pri načrtovanju otroških igrišč pa je treba vedno razmišljati tudi o vzdrževanju. Igralna vrednost območja se lahko ohranja samo s pomočjo vzdrževanja.

Mnoga nova igrišča tudi v naših mestih dokazujejo, da je politična volja za urejanje javnih otroških igrišč velika. Zajetne vsote sredstev se vlagajo v urejanje novih, veličastnih domišljijskih krajin za igro, kot so te v Malmoju, ki jih Alex Smith (@PlayGroundology) na spletni strani Playgroundology opisuje kot pravi igralni paradiž ali po angleško »playgroundelicious«.


Foto: Arhiv Delo

Istočasno se dogaja, da se zaradi krčenja javnih proračunov možnosti za vsakdanjo igro v številnih stanovanjskih soseskah, še zlasti izven urbanih centrov in v revnejših urbanih območjih, omejene in zanemarjene.

Zdi se, da smo se ujeli v past ustvarjanja (angl. placemaking) in pozabili na ohranjanje in predvsem vzdrževanje (ang. placekeeping). Vzdrževanje pravi profesorica Nicola Dempsey (2012) (@DrNicolaDempsey) pride na vrsto po otvoritvi, a je politično manj zanimivo kot urejanje in zato pogosto finančno podhranjeno, vendar pa vzdrževanje zagotavlja, da se kakovost in uporabnost urejenega prostora ohranjata na dolgi rok. Da bi premagali pomanjkanje sredstev za vzdrževanje javnih površin in ureditev, se testirajo novi modeli sodelovalnega vzdrževanja.

Občina Macerata (Italija) – URBACT dobra praksa – preizkuša nove rešitve za izboljšanje upravljanja vsakdanjih priložnosti za igro v stanovanjskih soseskah v projektu Play and Grow. Sodelovanje med občino, lokalnimi akterji in zainteresiranimi prebivalci, otroki in odraslimi, se je začelo že na začetku procesa oživljanja  opuščenega javnega prostora. Ta je bil zasnovan tako, da bi na koncu urejanje kar najbolje služilo potrebam lokalnih prebivalcev, istočasno pa bi bilo prilagojeno tudi njihovim zmožnostim, da sami vzdržujejo prostor in ohranjajo program. V Macerati zdaj vedo, da je potrebe otrok najlažje zadovoljiti, če jih vključimo v načrtovanje in oblikovanje ter tudi v gradnjo in vzdrževanje območij za igro.


Foto: Občina Macerata

7. Kar je dobro za otroke, je dobro za vse

Otroci imajo danes podobne potrebe, kot so jih imeli otroci včasih: potrebujejo priložnosti za igro na prostem, v bližini svojih domov. Za igro jih zelo motivirata narava in družba, tako otroška kot odrasla.

Mesta lahko to potrebo zadovoljijo z dolgoročnim prostorskim načrtovanjem, še zlasti pa s celovitim urbanističnim načrtovanjem stanovanjskega okolja, stanovanjske krajine in javnega odprtega prostora. Pri tem lahko vključevalne metode strateškega načrtovanja in podrobnega oblikovanja, gradnje in upravljanja močno izboljšajo zmožnosti lokalne uprave in investitorjev pri spopadanju s stroški in prispevajo k razvoju učinkovitih modelov sodelovalnega vzdrževanja in omogočanja igre.

Izkušnje kažejo da mestna uprava in politika, ki se resnično zavzemata za potrebe otrok, pospešeno delata v prid vseh skupin prebivalcev. Zagotavljanje varnega in zdravega otroštva v resnici pomeni skrb za vse.

Maja Simoneti, IPoP – Inštitut za politike prostora

Naslovna fotografija: Maja Simoneti

Članek v angleščini Child Friendly City – A City for All je bil objavljen na URBACT Blogu.