You are here

Kaj ima umetnost s tem? 4 razlogi, zakaj morajo trajnostna mesta sodelovati z umetniki in kulturnimi institucijami

Edited on

09 October 2017
Read time: 3 minutes

Bristolska ulica Park Street se je spremenila v 90-metrski vodni tobogan, Foto: Luke Jerram

Vse se je začelo na sončno nedeljo pred dvema letoma z vodnim toboganom. Na ulici Park Street v Bristolu je stalo več kot 65.000 ljudi in opazovalo 360 srečnežev, ki so se z glavo naprej spuščali po 90 metrov dolgem toboganu. Instalacija britanskega umetnika Luka Jerrama, ki so jo mnogi podprli skozi kampanjo množičnega financiranja, je takoj postala medijska senzacija in dosegla 600 milijonov ljudi po vsem svetu. Jerram je Bristolčanom omogočil, da svoje mesto uporabljajo kot igrišče in tako izpostavil vprašanja o pravici do mesta, o vrednosti javnega prostora in o funkcijah mestnega središča.

Čeprav takrat nisem bila v Bristolu, sem zgodbo navdušeno spremljala, saj je bila takorekoč povsod. Popolnoma me je prevzela, in to je bil šele začetek. Nekaj časa sem se zadovoljila z reportažami in konferencami, potem pa sem se odločila tudi sama podrobneje raziskati, kako lahko umetnost in umetniki sooblikujejo prihodnost naših mest. Opisala bom 4 razloge, zakaj so umetniki in kulturne institucije dragoceni partnerji pri zagotavljanju večje trajnosti naših mest. To pa je tudi poziv vsem URBACT mestom, ki pravkar oblikujejo svoje lokalne podporne skupine: ne pozabite vanje vključiti umetnosti in kulturnih institucij!

Umetnost naredi prihodnost otipljivo

Eve Mosher v parku v New Yorku pripoveduje o projektu HighWaterLine, Foto: HighWaterLine NYC/Hose Cedano

Dober primer približevanja nepredstavljivih učinkov podnebnih sprememb skozi umetniško akcijo je projekt HighWaterLine. Eve Mosher, ameriška performativna umetnica, se je odločila vizualizirati vpliv podnebnih sprememb tako, da je območje poplavne ogroženosti označila z 112 kilometrov dolgo črto, med risanjem črte pa se je o problematiki pogovarjala z naključnimi mimoidočimi.

V intervjuju za New Yorker je Mosher povedala:

»Hotela sem pustiti vizualno zanimivo znamenje in tako ustvariti priložnost za pogovor. Drugi del projekta je bil poskus spodbuditi neke vrste pogovor na vladni ravni.«

Skoraj šest let kasneje je območje, ki ga je zarisala Mosher, poplavil orkan Sandy. Začelo se je z umetnico, ki je s kredo potrpežljivo zarisovala črto čez Brooklyn, in preraslo v mednarodno kampanjo o pripravljenosti skupnosti na podnebne spremembe.

Pri projektu High Water Line so razvili brezplačni priročnik za skupnosti, ki želijo okrepiti svojo družbeno in okoljsko prožnost. S priročnikom so želeli k odpiranju teh vprašanj spodbuditi tudi druge skupnosti. Črta, zarisana po parkih in pločnikih, po katerih se vsak dan sprehajamo, nam pomaga abstraktni problem podnebnih sprememb prevesti v svojo lokalno realnost. Lažje si predstavljamo, kako lahko podnebne spremembe neposredno vplivajo na naše lokalno okolje in to je navadno tudi spodbuda za mobilizacijo skupnosti.

Umetnost zapletena vprašanja približa ljudem

Ste prebrali besedilo Pariškega sporazuma, končnega dokumenta pariške podnebne konference COP21? Gre za 32 strani dolg dokument, napisan v uradniškem jeziku, ki je rezultat razburljivih mednarodnih pogajanj. V pravnih spopadih o tej in oni besedi zlahka pozabimo, da govorimo o najbolj perečem globalnem izzivu našega časa.

Tukaj vstopi ArtCOP21, ki je podnebne spremembe iz zakulisij moči vrnil na ulice. Izredna koalicija umetnikov in kulturnih institucij je organizirala več kot 550 dogodkov in protestov v 54 državah po vsem svetu in tako mobilizirala milijone državljanov ter poslala močno politično sporočilo o pomenu naslavljanja podnebnih sprememb.

Od instalacij do koncertov, od razstav do gledaliških predstav – umetniška skupnost je napela vse moči, da bi se razpravam o podnebnim spremembah priključilo čim več ljudi. Iniciativa, ki se mi je še posebej prikupila, je pesnike in govorce iz najbolj ranljivih predelov sveta pripeljala na nastop v Pariz.

Umetnost nudi varno okolje za eksperimente

Pred nekaj leti sem obiskala prijatelje, ki so se pravkar preselili v novo stanovanje. Ob vratih je stal preprost leseni okvir, iz katerega je štrlela solata kablov, na okvir pa je bil pritrjen napis »kompozicija s kabli, 2014«. Nerodno mi je priznati, toda nekaj časa je trajalo, preden se mi je posvetilo, da gre za šalo, domiseln način obvladovanja nereda ob selitvi in ne umetniško delo. Ali pač?

Poskušajte si podobno situacijo predstavljati na ravni mesta.

Medtem ko urbaniste omejujejo predpisi, hierarhije ali urniki, imajo umetniki možnost, da se igrajo in lahko – vsaj začasno – ignorirajo pravila. Umetniške intervencije nakazujejo, kaj vse je mogoče, in razkrivajo vprašanja, ki jih ni še nihče zastavil.

Lahko se osredotočijo na mesto kot celoto (kot v primeru projekta Experiment Stockholm) ali na izbran del mesta (kot je projekt UFO v Varšavi). Pogosto služijo umetniški projekti kot laboratorij za raziskovanje določenih tem, kot je iniciativa Critical Concrete v Portu, kjer se ob skupnem projektu zberejo umetniki in arhitekti in iščejo nove rešitve za socialna stanovanja in trajnostno gradnjo.

Ti urbani laboratoriji nudijo izjemno dragocene uvide urbanistom in politikom, če so jih le pripravljeni sprejeti.

Unexpected Fountain Occupation (UFO) je pristal v Varšavi, Foto: Constructlab

Tudi umetnost ima ogljični odtis

 

 

The Show Must Go On, Julie’s bicycle, Grafika: Poročilo The Show Must Go On

Ne smemo pozabiti, da imajo tudi kulturne institucije vpliv na okolje. Muzeji in kina, glasbeni festivali in umetniške šole – če resno razmišljate o ogljično nevtralnem mestu, jih morate vključiti!

Glasbeni festivali sicer že poznajo iniciative, ki si prizadevajo, da bi jih naredile bolj zelene (kot je npr. the Greener Festival Award, ki obstaja že od leta 2007), toda zdaj ima festivalska industrija še večje ambicije. Poročilo »The Show Must Go On« iz novembra 2015 ocenjuje, kakšen vpliv na okolje ima industrija glasbenih festivalov, poleg tega pa podaja tudi zavezo k 50-% zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do leta 2025.

Kako to zavezo prevesti v lokalne aktivnosti?

Organizacije, kot sta Julie's Bicycle in Creative Carbon Scotland, nudijo kulturnim institucijam, ki želijo zmanjšati svoj vpliv na okolje, širok nabor prosto dostopnih virov in možnosti za izobraževanje. Pripravili so zanimive priročnike, webinarje o zmanjšanju ogljičnega odtisa razstav, pomagajo s praktičnimi nasveti o upravljanju voda v stavbah in študijami primerov o upravljanju energije za dogodke na prostem – ni treba odkrivati tople vode, ogromno znanja že obstaja.

Če spodbudite umetniško skupnost in kulturne institucije, da preidejo od besed k dejanjem, pridobite dragocene zaveznike pri svojih prizadevanjih za zeleno mesto in vplivne primere, ki jim bodo drugi želeli slediti.

To je samo začetek. Prepričana sem, da je še veliko več razlogov in stotine dobrih primerov, zato vas vabim, da jih delite z mano in drugimi na Twitterju.

Ania Rok, programska strokovnjakinja za URBACT