Univerzalni temeljni dohodek: nora zamisel ali zamisel, katere čas je prišel?

Razprave in željo po eksperimentiranju v zadnjem času sproža predvsem koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Koncept UTD obstaja že dolgo, dovolj dolgo, da ga je med drugimi zagovarjal tudi Thomas Paine. Bistvo koncepta je, da država zagotovi osnovni dohodek vsem državljanom ne glede na njihov položaj. Dohodek se veže na temeljne pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz državljanstva. Vedno znova pa se pojavljajo vprašanja, kako ga izvajati in ali je finančno izvedljiv. Je pravično, da bi milijonar prejemal enak temeljni dohodek kot starejša oseba z nizkim socialnim standardom? Kaj pa ljudje z oviranostmi itd.

V devetdesetih sem imel to srečo, da sem lahko sodeloval s pokojno Ailso Mackay, ki je bila vplivna zagovornica tega koncepta. V časih, ko se je zdelo, da je UTD popolna norost, je Ailsa trdila, da gre za pravični in praktični način za doseganje napredka, še zlasti pri odpravljanju dohodkovnih neenakosti med moškimi in ženskami. Prav tako je UTD zagovarjala kot enostavnejši in učinkovitejši način rabe javnih sredstev za pomoč najranljivejšim družbenim skupinam.

Zakaj je torej univerzalni temeljni dohodek zdaj, po letih v ekonomski divjini, deležen toliko pozornosti? Po več kot desetletju zelo omejenega dodeljevanja socialne pomoči in vse ostrejših pogojih za upravičenost vsekakor ni mogoče trditi, da se premikamo v smeri univerzalnosti socialne pomoči. Po mnenju zagovornikov UTD je prav zaradi zapletenosti sistem dodeljevanja pomoči nujno potreben sprememb. Drug razlog za spremembe je visoka verjetnost sankcij, ki posameznike odvrača od tveganj na prekarnem trgu delovne sile. Neaktivnost je tako pogosto najbolj varna možnost.

Če želimo razrešiti ta gordijski vozel, se je smiselno uzreti proti Utrechtu. Utrecht, ki je partner v URBACT omrežjih, skupaj z drugimi mesti išče inovativne rešitve. Čeprav so se otepali oznake UTD, so januarja 2016 zagnali triletni pilotni projekt, s katerim želijo ugotoviti, ali obstoječi model socialne pomoči posameznike ovira pri iskanju dela. Njihova analiza kaže, da obstoječi kompleksni model prejemnike pomoči, ki se bojijo, da bi prekršili pravila in padli iz sistema, odvrača od iskanja dela. Ta grožnja je prisotna še zlasti, kadar je na voljo veliko zaposlitev za krajše časovno obdobje in skrajšan delovni čas.

V Utrechtskem pilotu bo sodelovalo vsaj 250 brezposelnih prejemnikov socialne pomoči, ki se bodo prijavili na eksperiment. Naključno jih bodo razporedili v pet skupin. Ena od njih bo delovala kot kontrolna skupina, ki se ji trenutni položaj ne bo spremenil. Tri skupine bodo imele različna pravila za prejemanje socialne pomoči, medtem ko bo zadnja skupina pomoč prejemala praktično brezpogojno. Ta skupina se bo najbolj približala klasični definiciji UTD.

Pilot bo potekal dve leti, ovrednotila pa ga bo Univerza v Utrechtu. Ključno vprašanje je, ali bodo tisti, ki prejemajo socialno pomoč v vsakem primeru, bolj aktivno iskali zaposlitev, kot tisti, ki jih omejujejo trenutna pravila za prejemanje pomoči. Rezultate že težko pričakujejo tako na nacionalni ravni kot drugod, saj je situacija v mnogih drugih državah članicah EU z naprednimi in starimi sistemi socialne pomoči podobna kot na Nizozemskem.

Nizozemci pri tem poskusu niso sami, saj njihovemu zgledu sledijo mnogi drugi deli Evrope. Konec leta 2015 so na Finskem izvedli referendum, ki je pokazal, da 69 % prebivalcev podpira uvedbo UTD. Kmalu zatem je vlada nacionalni raziskovalni agenciji KELA naročila, naj razišče možnosti za uvedbo UTD in pripravi vsebine za nadaljnjo razpravo o prihodnosti reforme socialne pomoči. Mediji kot potencialno višino temeljnega dohodka navajajo 800 evrov mesečno.

Na Škotskem Fairer Fife Commission v okviru svojih aktivnosti v zvezi z odpravljanjem regionalnih neenakosti prav tako raziskuje koncept UTD. Na seznam priporočil, ki ga je pripravila ta komisija, so vključili tudi predlog, da se izbere mesto, včlanjeno v Fife, kjer bi na podlagi tujih izkušenj izvedli pilot in ovrednotili model temeljnega dohodka. Pri tem je komisija seveda izhajala iz načrtov Utrechta, ki so opisani zgoraj.

Ailse sicer na žalost ni več med nami, da bi spremljala trenutno dogajanje, toda, kot kaže, se to, za kar si je prizadevala, vendarle uresničuje. Potem ko je bil več let potisnjen na rob, je koncept temeljnega dohodka zdaj v vzponu in morda celo tik pred velikim metom v Evropi. Kot je rekel že Victor Hugo: »Nič ni močnejšega od zamisli, katere čas je prišel.«