Andreja Trojar Lapanja: »Če bi občino razumeli kot podjetje, bi se dobiček moral meriti z zadovoljstvom občanov.«

Svojo pot na občini je začela pred osmimi leti, ko je sodelovala pri vzpostavljanju projektne pisarne in uvajanju projektnega dela na občini. Projektno delo, ki je njen način dela že vso kariero, jo izjemno veseli, saj vselej stremi k napredku in izboljšavam. Želi si sprememb v sistemu javne uprave in večjo fleksibilnost pri vodenju zaposlenih. Od njih bi se moralo pričakovati predvsem dobro opravljeno delo, uspešnost pa bi se morala meriti z zadovoljstvom občanov. Povedala je, zakaj so trajnostne urbane strategije eden največjih uspehov trenutne evropske perspektive, pa tudi nekaj o tem, kako pomembno je za Novo Gorico sobivanje s sosednjo Gorico.

V upravi Mestne občine Nova Gorica ste zaposleni kot vodja projektne pisarne. Kako dolgo ste že na občini in kaj so vaše naloge?

V upravi Mestne občine Nova Gorica sem zaposlena od leta 2012. Ko sem začela z delom, je bila moja naloga vzpostavitev in vodenje projektne pisarne. Takrat je bila izvedena formalna reorganizacija uprave in stvari so bile postavljane na novo. Projektna pisarna je takrat zadolžena za tri sklope nalog. Prvi sklop je bil razvoj, pri čemer se je povezovala tako z upravo kot s političnim vodstvom. Drugi sklop investicije z vseh področij delovanja Mestne občine Nova Gorica in tretji sklop projekti. Na nek način se je takrat uvedlo projektno delo, ki je bilo prej sorazmerno odsotno. Trenutno se odvija ponovna reorganizacija uprave.

Kaj za delovanje projektne pisarne pomeni reorganizacija?

Reorganizacija še ni zaključena. Zaenkrat se je od projektne pisarne ločila skupina, ki upravlja z investicijami, in je bila prej precej podhranjena, vsaj v primerjavi z drugimi občinami podobne velikosti. Zdaj pa so se, kot ločena Služba za investicije, kadrovsko okrepili, kar je zelo dobro.

Ta finančna perspektiva je mestnim občinam iz naslova trajnostnega urbanega razvoja prinesla večje investicijske ukrepe. In če upoštevamo še vse ostale investicije v infrastrukturo, je jasno, da za to enostavno potrebuješ ustrezne kapacitete.

Pogosto slišimo, da so težave pri povezovanju dela v projektni pisarni s strokovnjaki po posameznih oddelkih. Kako se vam zdi, da vam uspeva povezovanje projektne pisarne z drugimi oddelki?

Tukaj je gotovo pomemben moj pogled na projektno pisarno, saj je projektno delo moj način dela že od samega začetka poslovne angažiranosti. Neobhodno in najpomembneje se mi je zdelo, da delo projektne pisarne razume vodstvo in cela uprava, da projektna pisarna ne kreira usmeritev oziroma projektov, ampak ti nastajajo v sodelovanju z oddelki. Projektna pisarna pa deluje kot nek servis pri projektnem delu.

Sodelavcem z drugih oddelkov je treba zagotoviti podporo, ker pogosto ne poznajo intervencijske logike, po kateri projekti delujejo. Vsi niso imeli možnosti izobraževanja ali se s tem seznaniti skozi prakso. Zaposleni v projektni pisarni zagotovimo to podporo, od zaznave problema do zastavitve posameznih korakov za oblikovanje rešitve. Pisanje projektov in projektnih prijav pa tudi poročanje, na primer, opravimo sodelavci projektne pisarne.

Naša pobuda je bila vedno, da se v projekte, predvsem evropske projekte, vključujejo sodelavci. Izjemno je namreč pomembna širina, ki jo v teh projektih pridobijo. Ne bom rekla, da smo bili pri tem zelo uspešni, ampak tisti, ki so se vključili, so iz projektov odšli bogatejši. S širšim pogledom, z drugačnim načinom dela, drugačno dinamiko in posledično tudi več motivacije.

Gotovo so bili momenti, ko smo se pogovarjali glasneje, predvsem z argumentom, da po oddelkih ni kapacitet. Naš odgovor je bil možnost zaposlovanja prek projektov, saj je to dobra priložnost za kadrovsko okrepitev oddelkov. Po osmih letih, mislim, da je zadovoljstvo obojestransko. Projekti so namreč prinesli rezultate, ki jih drugače Mestna občina Nova Gorica ne bi dosegla.

V zadnjih letih je vodstvo prepoznalo pomanjkanje kapacitet oddelkov in nekatere sodelavce iz projektne pisarne prerazporedilo na druge oddelke, tako da se je projektno delo že malo razselilo in okrepilo drugod po upravi.

Kaj vas pri vašem delu najbolj veseli?

Mislim, da je to pogojeno tudi s karakternimi lastnostmi. Če imaš pri svojem delu stalno motiv, kako izboljšati stvari, kako doprinesti, ti je projektno delo pisano na kožo. In nemalokrat je povezano z razvojem. Mislim celo, da smo vsi javni uslužbenci, ker smo vezani na politiko, na nek način razvojniki. Stalno spreminjanje, stalno prepoznavanje izzivov, nastavljanje smeri in konkretizacija tega, to je tisto, kar me osebno motivira in mi je v veselje.

Mislim, da bi javna uprava morala imeti dva stebra. Eden bi bil upravni in bi zajemal postopke, ki so predvidljivi, zahtevni in natančni. Drugi steber pa razvojni steber, ki po moje mnenju zahteva drugačne karakteristike zaposlenih.

Osebno me to področje veseli tudi zato, ker mi je blizu podjetništvo, in trdim, da bi morali javno upravo podjetniško okrepiti, s tem da kazalniki ne bi bili samo ekonomski, razen seveda gospodarne porabe javnega denarja. Dobiček pa bi se moral meriti kot zadovoljstvo občanov.

S katerimi ovirami se srečujete pri svojem delu?

Prva točka je gotovo sistem javne uprave, ki bi moral biti nujno razdeljen na dva stebra. Poleg tega mislim, da bi bilo treba prepoznati zasluge sodelavcev. Če sodelavec vodi investicijo za največji projekt mestne občine, to je bila investicija v centralno čistilno napravo v vrednosti 50 milijonov evrov, se to mora tudi prepoznati. Ne v smislu »noben nič vedel, nič znal«, ampak bi morali obstajati neki javni načini prepoznavanja doprinosa in ovrednotenja. Tudi na primer letno ocenjevanje v javni upravi je na nek način ovira, ker ni namenjeno izboljšanju, ampak iskanju nekih drugih ravnovesij v upravi.

Druga ovira je mogoče pomanjkanje znanja in odsotnost projektnega dela.

Tretja ovira pa je vodenje. Želela bi si spremembo sloga vodenja, ki bi v delovanje občin, ne samo Mestne občine Nova Gorica, ampak občin na splošno, vneslo več živahnosti.

Kako točno si to predstavljate?

Tudi to obdobje korone je pokazalo kakšne so naše sposobnosti prilagajanja. Evidentiranje zaposlenih v smislu, da se pojavim v službi ob 8.00 in čakam na 16.00, da odidem, se mi ne zdi smiselno. Ključni namen je kvalitetno in dobro opravljeno delo v določenih rokih.

Seveda morajo biti jasno opredeljeni delovni procesi, cilji in naloge, hkrati pa mora biti javna uprava fleksibilna. In to doprinese k neki živahnosti. Ne pa v tem smislu ustaljenih, utečenih, včasih že malo ležernih razmer.

To se mi zdi kar revolucionarno za naše razmere. Ali morda že poznate kakšne take primere? So v tujini tako organizirani?

Mislim, da ja. Strokovni sodelavci z različnih občin se zdaj kar veliko srečujemo v okviru Združenja mestnih občin in ugotavljamo, da kadri, ki so zaposleni na projektih, še posebej na evropskih projektih, delujejo drugače. Pri svojem delu so bolj prilagodljivi, imajo več širine in večjo sposobnost iskanja rešitev.

Lahko predstavite kak projekt, na katerega ste še posebej ponosni?

To bi lahko bil Grad Rihemberk, ki je bil vrsto let opuščen, in je potem z države prešel na Mestno občino Nova Gorica. V okviru projekta na programu Srednja Evropa smo zaposlili osebo z ustreznega področja, torej konzervatorstva in arhitekture. Ta je več let kontinuirano pripravljala konkretne naloge za revitalizacijo tega objekta in po skupaj z ekipo zagotovila tudi vire sofinanciranja za postopno prenovo.

Za enostavno nalogo prenove tega gradu torej nismo iskali v paketu osem milijonov evrov, na kolikor je bila ocenjena vrednost prenove, ampak smo se tega lotili postopno. Tako za investicijske posege kot za revitalizacijo v smislu programske oživitve.

Tudi na Ministrstvu za kulturo, s katerimi smo bili letos v stiku z namenom preveritve možnosti sofinanciranja z njihove strani, so prepoznali vrednost projekta, saj ne gre za obnovo objekta z neizdelanim programskim konceptom, ampak se objekt obnavlja tako, da se ga vzporedno oživlja. In rezultat je ta, da nimamo praznega dvorca, ki je breme za vzdrževanje, ampak je zagotovljena tudi neka finančna vzdržnost.

Grad Rihemberg je postal prizorišče kulturnih, kulinaričnih in drugih prireditev. Vir: arhiv Mestne občine Nova Gorica

Sodelovali ste tudi pri pripravi Trajnostne urbane strategije, ki je občini omogočila dostop do virov z naslova trajnostnega urbanega razvoja.

To je po moji oceni ena najuspešnejših zgodb te finančne perspektive. Prvič zato, ker je pri nastavljanju sistema izjemno povezala mestne občine. Mestne občine so regionalna središča, in zmeraj je veljajo, tudi po teoriji sistemov, da če nisi okrepljen z nekim sistemom, z nekim središčem, si šibek. In tu je bil velik doprinos.

Drugič gre izjemna pohvala kolegom z ministrstev, predvsem na Direktoratu za prostor, graditev in stanovanja na Ministrstvu za okolje in prostor, sodelavcem v Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko in kasneje tudi službi za trajnostno mobilnost na Ministrstvu za infrastrukturo, da se je sistematsko pristopilo, pripravilo izhodišča, osnovni dokument trajnostne urbane strategije kot vodilo. To je bila podlaga za izjemno dobro pripravljene trajnostne urbane strategije.

S sodelavci skupine pri Združenju mestnih občin smo nedavno ugotavljali, da so bile trajnostne urbane strategije aktualne leta 2015, ko so se sprejemale, in so aktualne še danes. Nove usmeritve je prinesla tudi izkušnja s koronavirusom. Sicer bi se digitalizacija in stremljenje k krepitvi, povezovanju in pripravi celostnih projektov verjetno v vsakem primeru zgodili. Nas je pa ta situacija vseeno malo bolj spodbudila k temu.

Za nas je bilo izjemno pomembno, da smo lahko vse sile usmerili na razvoj nekega območja. Spomnim se prvih prijav projektov na evropsko komisijo leta 2003, prijave Kultura 2000. Takrat si absolutno verjel, da boš prijavo dobil, če jo boš kvalitetno pripravil. Danes jaz sploh več ne verjamem izključno v kvaliteto prijav. Dejansko sta druga dva momenta pomembnejša, in sicer lobiranje in vključenost v prave mreže. Namen razpisov, torej potrditi kvalitetne prijave z največjimi možnimi učinki in rezultati, je zbledel.

Zato je prehod k programskemu financiranju, ki se je z zgodil z rezervacijo sredstev za trajnostni urbani razvoj, izjemen. Za nas to namreč pomeni, da predstavimo problem in predlagano rešitev, in za to pripravimo projekte. Tako se lahko sodelavci osredotočijo na to delo, in je tako učinek neprimerno večji. Vemo tudi, da je ciklus običajnih investicijskih projektov v povprečju sedem let. Kar pomeni, da je treba kontinuirano pripravljati projekte za naprej, če hočeš prave in kvalitetne rešitve in projekte.

Mestne občine v okviru strokovne skupine in seveda tudi na politični ravni si želimo in spodbujamo, da se tovrstno sofinanciranje in sodelovanje nadaljuje v naslednji perspektivi.

Mestna občina Nova Gorica sodeluje v URBACT omrežju Thriving Streets oziroma Cvetoče ulice. Kaj prinaša ta projekt?

V okviru tega projekta nameravamo spremeniti ureditev Solkanske ulice. Gre za prometnico iz 50. oziroma 60. let, ki je bila tedaj tržna ulica z lokali v pritličju. To prometnico nameravamo v skladu z današnjimi potrebami spremeniti v ulico, s katere se umakne avtomobile, ter se jo nameni pešcem in kolesarjem. Seveda take spremembe ni mogoče izvesti v okviru enega projekta, bomo pa naredili pomembne korake naprej v tej smeri.

Delavnica s prebivalci Solkana v okviru URBACT projekta Cvetoče ulice. Foto: Urban Jeriha

Bi še kak projekt izpostavili, na katerega ste posebej ponosni?

Veliko je izjemnih manjših projektov, takih, ki jih vodijo sodelavci v projektni pisarni, kot tistih, ki jih vodi sama uprava. Mogoče bi izpostavila projekt Poti miru, kjer gre za obnovo dediščine prve svetovne vojne, predvsem z namenom ovrednotenja miru, ki je izjemna dobrina.

Veliko aktivnosti in manjših projektov je bilo na področju trajnostne mobilnosti, od Pešbusa in vzpostavitve Centra trajnostne mobilnosti do manjših in večjih investicijskih projektov. V teku je projekt vzpostavljanja povezanega kolesarskega omrežja v mestnem območju Nove Gorice, ki spreminja logiko, umika avtomobile, in ta prostor namenja pešcem in kolesarjem.

V teku je vzpostavitev skupnostnega centra, ki združuje dejavnosti na področju sociale, ki so pristojnosti občine, na eni lokaciji. Za to se ureja večji objekt. Tam bo tudi informacijska točka, kjer bo možnost izmenjave informacij in povezovanje z obeh strani meje.

Kako pa sicer poteka čezmejno sodelovanje?

Mi že kar s težavo rečemo čezmejno sodelovanje. Nova Gorica in Gorica na italijanski strani sta prepleteno urbano območje. Ne predstavljamo si več tega prostora z omejitvami gibanja. V tej perspektivi se v okviru evropskega združenja za teritorialno sodelovanje izvajajo prelomni projekti. Na primer pri vzpostavitvi skupne kolesarske infrastrukture. Doslej smo v urbanem prostoru nekdanjo mejo še vedno prečkali na bivših mejnih prehodih. Ta kolesarska povezava pa nas pelje tam, kjer v določenem obdobju nisi prišel čez živ. Gre torej za spreminjanje logike, da je ta prostor odprt in vabi k izmenjevanju. Tudi z infrastrukturo, kot je izgradnja brvi čez reko Sočo, potek kolesarske povezave po Solkanskih poljih, kjer je italijansko območje, prehajanje nazaj na Trg Evrope, ki simbolizira skupno sobivanje in sodelovanje v Evropski uniji. Vzpostavljajo se tudi počivališča, ki bodo nagovarjala k skupnemu življenju. To je izjemen projekt.

Poleg tega v okviru evropskega združenja za teritorialno sodelovanje poteka projekt Zdravje, ki vzpostavlja skupne storitve na področju zdravstva, predvsem za otroke z avtizmom, nosečnice in na področju duševnega zdravja. Omogoča se torej koriščenje storitev na obeh straneh meje.

Želim si, da bi se to nadaljevalo na vseh področjih, saj gre za zagotavljanje kritične mase uporabnikov. Na eni strani to pomeni potrebo, po drugi pa zaradi gospodarnosti tudi možnost za izgradnjo skupnostne infrastrukture. Če karikiram, verjetno olimpijskega stadiona ne bo gradila ne Nova Gorica ne Gorica, skupaj pa bi bilo mogoče že smiselno imeti stadion za 60.000 ljudi.

Tudi na področju kulture. Letos je kino v stari Gorici vrtel slovenske filme, kar je gotovo zgodovinsko. Že če gledamo samo urbano območje, so to izjemne kapacitete, kaj šele če vključimo zaledje. Zato tudi skupaj kandidiramo za Evropsko prestolnico kulture 2025.

Tudi iz osebne izkušnje lahko povem. Mene je to zelo prevzelo, ker sem sama na to območje priseljena. Zadnjega, tretjega otroka, smo, nekoliko tudi zaradi tipanja razmer, vpisali v slovenski vrtec na italijanski strani, nato tudi v italijansko šolo. In izjemno je, kakšne priložnosti za skupno življenje imamo. Zadeva je neustavljiva, razen v primeru kakega izrednega dogodka, prej svetovnega kot lokalnega. Politika je soglasna, in tudi prebivalci že čutijo tako. V resnici gre za nek naravni potek, skupno življenje.

Pogovarjala se je Petra Očkerl, IPoP - Inštitut za politike prostora.

---

Vir naslovne fotografije: Osebni arhiv Andreje Trojar Lapanja