BeePathNet – obogatimo urbano džunglo s čebelami

Zaradi intenzivne urbanizacije in gospodarske rasti se evropska mesta spopadajo z vse večjim onesnaževanjem, pa tudi z izgubo naravnih virov in zmanjšanjem biotske raznovrstnosti, medtem ko se slabšajo življenjske razmere prebivalcev, ki izgubljajo vse pomembne vezi z naravo. To skupaj z razširjeno uporabo pesticidov in insekticidov povzroča, da se število čebel in drugih divjih opraševalcev močno zmanjšuje. Žal se zdi, da pozabljamo, da prav čebele in drugi divji opraševalci zagotavljajo eno najpomembnejših ekosistemskih storitev za cikel proizvodnje hrane: opraševanje.

Po drugi strani pa se povečuje zavedanje o pomembnosti lokalne in ekološko pridelane hrane. Ljudje vedno bolj upoštevajo „načela zdravega življenja“ in aktivno iščejo boljše življenjske razmere, vse več ljudi pa zanima tudi pridelovanje lastne hrane – na balkonih, vrtovih ali strehah.

V Ljubljani je 290.000 prebivalcev in več kot 180 milijonov čebel, pri čemer pa ne gre le za sobivanje – zaradi njih mesto kar cveti. Tri četrtine celotnega območja prekrivajo naravni gozdovi, travniki in njive, od katerih je 20 % naravnih zavarovanih območij. V Ljubljani deluje več kot 800 kmetij in 350 čebelarjev, ki ohranjajo povezavo med mestom in podeželjem.

V zadnjih letih so bila prizadevanja Ljubljane za izboljšanje življenjskih razmer v urbanih območjih opažena, saj je Ljubljana prejela nekaj pomembnih nagrad – med drugim je bila uvrščena na seznam Top 100 trajnostnih destinacij leta 2017 ter prejela naziva Čebelam najprijaznejša občina leta 2017 in Zelena prestolnica Evrope leta 2016.

Sliši se impresivno, kajne? A če želimo razumeti uspeh njene „zelene politike razvoja mest“, se moramo ozreti v nedavno zgodovino mestnega razvoja Ljubljane.

S kakovostnimi življenjskimi razmerami v zaledju mesta je bil suburbanizem v 80. in 90. letih zelo močan. Ker se je vse več mladih družin preseljevalo v predmestja, so se mestno središče in starejše soseske neizogibno „starali“, počasi propadali in v nekaterih primerih celo razpadli. Toda tako kot v naravi je moralo „staro“ narediti prostor za „novo“, Ljubljana pa je v novo tisočletje vstopila pripravljena na preporod mesta.

V iskanju novih razvojnih konceptov so mestna uprava in nosilci odločanja prepoznali „zeleni značaj“ Ljubljane kot prednost in priložnost. Prebivalci so se hitro odzvali in podprli idejo. Šlo je za ključno razvojno politiko in zahvaljujoč izvajanju nove trajnostne strategije Vizija 2050 z novim prostorskim načrtom je Mestna občina Ljubljana uspešno dosegla svojo urbano prenovo. Dokaz o njenem uspehu je prišel leta 2014, ko je Ljubljana osvojila naziv Zelena prestolnica Evrope 2016.

To je bil jasen znak za prebivalce in Mestno občino Ljubljana, da so na pravi poti. Prav tako pa se je s tem zagotovilo podporno in negovalno okolje za drznejše zelene ideje in projekte za razvoj mesta. Mestna občina Ljubljana je v naslednjih letih spodbujala in podpirala nove mestne koncepte, vključno z mestnim vrtnarstvom, mestnim gozdarstvom in mestnim čebelarstvom.

Leta 2015 je Maruška Markovčič, zaposlena v Mestni občini Ljubljana, zdaj koordinatorka lokalne skupine URBACT za projekt BeePathNet, predstavila idejo mestnega čebelarstva: „ČEBELJA POT naj bi bil le majhen projekt, ki podpira mestne čebelarje in raziskuje nove turistične potenciale v Ljubljani. Nisem pričakovala, da se bo razvil na to raven!“ A se je in danes je ČEBELJA POT postala sinonim za vse dejavnosti, povezane s čebelami in čebelarstvom v Ljubljani.

V dveh letih in pol obstoja se je projekt razvil in postal:

• MREŽA partnerjev, ki se zanimajo za mestno čebelarstvo – zagotavlja platformo za razpravo o izzivih, iskanje rešitev in razvoj novih izdelkov na prostovoljni osnovi.
• TURISTIČNA IN IZOBRAŽEVALNA POT, namenjena povezovanju mestnih čebelarjev in drugim vprašanjem, ki so povezana s čebelami, s čimer se obiskovalcem predstavi pomen čebel in mestnega čebelarstva.
• IZOBRAŽEVALNI PROGRAM, namenjen ozaveščanju ciljne javnosti.
• VALILNICA IDEJ in INKUBATOR za razvoj novih podjetniških idej.

Maruška še pojasnjuje: „Zasnova projekta ČEBELJA POT je bila zelo preprosta – čebele živijo v zdravem okolju. Če Ljubljani uspe ohraniti naravno okolje v urbanih območjih, kar omogoča povečanje števila čebel in drugih divjih opraševalcev, potem je na pravi poti do varovanja okolja, ohranjanja biotske raznovrstnosti, zagotavljanja kakovostnih življenjskih pogojev in ohranjanja potencialov prehranske samozadostnosti.“

Toda takšni poskusi nikoli ne morejo biti uspešni, če se razvijajo od zgoraj navzdol. Zato je bil uporabljen prostovoljni pristop od spodaj navzgor: „Začeli smo kot majhen krog čebelarjev, vendar smo bili vedno odprti za vse zainteresirane. Sčasoma je mreža zrasla in danes vključuje izobraževalne in kulturne ustanove, nevladne organizacije, podjetnike, podjetja in druge zainteresirane deležnike. Ni bilo lahko, toda to je bil pravi način!“ še dodaja.

Lahko bi rekli, da ima Ljubljana ugodne naravne razmere: neobičajno visok odstotek zelenih površin in dolgo tradicijo čebelarstva. Vendar pa je avtor tega članka prepričan, da takšne ugodne razmere obstajajo tudi v številnih drugih mestih po Evropi, katerih razvojni potencial žal še vedno ni izkoriščen – in prav za to gre pri projektu BeePathNet.

Maruška dodaja: „Za nas je bilo zelo pomembno, da smo prejeli naziv URBACT mesta z dobro prakso za projekt ČEBELJA POT – dokazali smo, da smo na pravi poti, povečali smo navdušenje obstoječih članov, privabili nove člane in dvignili podobo mestnega čebelarstva na novo raven. Zato projekt BeePathNet vidimo kot novo priložnost – ne le za prenos dobre prakse v druga mesta, temveč tudi za raziskovanje potenciala za nadgradnjo skupaj z našimi partnerji.“

Partnerstvo BeePathNet povezuje 6 evropskih mest, ki želijo posnemati njihov uspeh in prenesti dobre prakse – Ljubljano kot vodilnega partnerja, Ceseno (IT) in Bydgoszcz (POL) kot partnerja v prvi fazi ter Amarante (POR), 12. okrožje Budimpešte (HU) in Neo Propontido (GRE) kot partnerje v drugi fazi. Takšna partnerska sestava omogoča, da projekt BeePathNet vključuje večino podnebnih pogojev za čebelarstvo v Evropi (atlantsko, celinsko, sredozemsko in alpsko območje) ter upošteva kulturne in socialne razlike med mesti. Naravne in kulturne razlike med mesti se že začenjajo pojavljati, kar pa prispeva k izzivom postopka prenosa.

Ob tem je treba poudariti, da obstajajo štiri glavne komponente dobre prakse, ki bodo oblikovale univerzalni koncept prenosa BeePathNet:

• Ustanovitev in podpora lokalnim skupinam URBACT v vseh petih partnerskih mestih – prenos vseobsegajočih prostovoljnih in proaktivnih pristopov od spodaj navzgor, da bi našli sinergije.
• Ustvarjanje ugodnih pogojev za mestno čebelarstvo – ozaveščanje ciljnih skupin o pomenu čebel in divjih opraševalcev, zmanjšanje „dejavnika strahu“ prebivalcev ter premagovanje formalnih in neformalnih ovir za mestno čebelarstvo v vseh partnerskih mestih.
• Ustvarjanje „čebeljih poti“ kot novih izobraževalnih in turističnih izdelkov v posameznih mestih ter platform za promocijo mestnih čebelarjev in raznolike palete stranskih proizvodov čebel.
• Zagotavljanje dolgoročne trajnosti mestnega čebelarstva z razvojem srednje- in dolgoročnih razvojnih načrtov v posameznih mestih.

Urbano čebelarstvo v širšem smislu daje partnerjem BeePathNet in drugim evropskim mestom številne možnosti za nadaljnji razvoj koncepta ČEBELJE POTI. To najbolje dokazuje dejstvo, da ČEBELJA POT nikakor ni zaključen projekt, temveč projekt, ki se neprestano širi in razvija.

„Tudi jaz sem včasih presenečena, ko me člani ČEBELJE POTI obveščajo o novih idejah ali novih oblikah sodelovanja,“ je Maruška povedala po dogodku v okviru ČEBELJE POTI. Dogodka sem se udeležil tudi sam in moram reči, da je predanost in navdušenje na dogodkih nalezljiva. Kmalu sem začel razmišljati: „Kako lahko sodelujem tudi sam?“

Prenos te stopnje navdušenja in strasti je eden ključnih izzivov projekta BeePathNet. Med obiski partnerskih mest sva se z Maruško pogovarjala o različnih pristopih, vendar sva vedno prišla do istega zaključka: „Čebelarstvo – mestno ali podeželsko – ni nekaj, kar pač počneš. Če se želiš s tem ukvarjati, moraš imeti to res rad!“

Razumevanje te strasti do čebelarstva je ključnega pomena za uspešen prenos dobre prakse projekta. Komaj čakam, da vidim, kako se bo koncept ČEBELJE POTI prenesel in spremenil, da bo ustrezal tudi drugim partnerskim mestom, ali kako se bo naprej razvijal v tem novem okolju URBACT. Ste pripravljeni na presenečenja?

Avtor: Klemen Strmšnik