Enakost spolov v mestih: enostavna naloga?

Z novo iniciativo programa URBACT, Gender Equal Cities, smo v mesecu septembru na URBACT Festivalu mest v Lizboni skušali predlagati nekaj odgovorov na to kompleksno vprašanje. Na poldnevnem sprehodu smo v živo izvajali analizo mesta in se spraševali, na kakšne načine in zakaj ženske in moški doživljajo javni prostor drugače, ter predvsem, kaj bi bilo treba storiti, da bi ustvarjali varna in vključujoča mesta, ki zagotavljajo enakost spolov?

Ko smo se sredi vročega dopoldneva podali na pot v mesto, se nam je Lizbona pred našimi očmi razkrila v vsej svoji kompleksnosti, vezani na spol: starejše gospe so se s težkimi nakupovalnimi torbami vzpenjale po strmih tlakovanih ulicah, se občasno ustavile in naslonjene na bele zidove iskale senco. Mimo nas je švignila ena od številnih mladih voznic tuk-tuka. Skupino turistov je vodila skozi kaotičen promet tramvajev, avtobusov in avtomobilov, ki pa jih večinoma vozijo moški. Na pločniku so si pozno dopoldanski odmor za cigareto privoščili moški gradbeni delavci in policisti. Mnogi so voznici tuk-tuka sledili s pogledom. Premikala se je čez trge, kjer so se ob vznožju kipov, ki so upodabljali moške vojake in kolonialno preteklost, igrale matere s svojimi otroki, ne da bi se verjetno sploh kdaj zavedala, da je morda to okolje vplivalo na njene ambicije, interese in finance. Ta aspekt mestnega življenja se morda upošteva redkeje, a z novo iniciativo programa URBACT, Gender Equal Cities, želimo to raziskati.

Mesto z vidika spola

Vemo, da mesta predstavljajo raven upravljanja, ki je potrebam državljanov najbližje. Pogosto so največji lokalni delodajalec in imajo velik nadzor nad javnimi storitvami. Vsi ti dejavniki predstavljajo priložnost za ukrepe, ki bi lahko premagovali spolno neenakost, vendar se je med kratkim sprehodom po mestu izkazalo, da ovire še vedno obstajajo.

Slaba mestna razsvetljava, zaradi katere se ženske morda ne počutijo varno, negativni stereotipi, ki se vedno znova pojavljajo v seksističnih oglasih, javni kipi, ki častijo mačizem, mobilnost, kjer imajo pred pešci prednost motorizirana vozila. Ni težko opaziti, da si skozi mesto težje utirajo pot invalidne ženske, starši in starejše osebe. Prepoznavanje teh težav je seveda prvi nujen korak k njihovi rešitvi. 40 evropskih urbanih strokovnjakov, ki so se udeležili sprehoda po Lizboni, je delilo svoja razmišljanja, ki so pogosto povezovala opažanja z izkušnjami iz svojega domačega kraja. V delu programa, namenjenemu povratnim informacijam, so nekatere ženske spregovorile o strategijah, ki se jih poslužujejo, zato da se lahko varno premikajo po mestu: izogibanje določenim ulicam, izbiranje daljših poti ter sprememba vedenja, npr. drugačna izbira oblačil, da bi se izognile nadlegovanju in nasilju. Ena od skupin je poudarila različno zastopanost žensk in moških v javnih prostorih ter ugotavljala, da so ulice pogosto poimenovane po znanih moških ter da so edine ženske, po katerih se zdi vredno poimenovati ulice, svetnice ali kraljice. Druga skupina je razpravljala o vidiku enakosti spolov v očitnem razmahu turizma v Lizboni. Kdo je lastnik nepremičnin, ki se jih zdaj trži na portalu Airbnb? Kakšne vrste delovnih mest se ustvarja za ženske? Kako se ukrepa v zvezi s krčenjem prostora za družine v mestnem jedru?

Participacija: sedeti skupaj za isto mizo

S sprehodom se je pokazala potreba po participativnemu pristopu načrtovanja, ki upošteva enakost spola. Portugalske nevladne organizacije, vključno s Portugalsko platformo za pravice žensk, z Ženskami brez meja in z Nacionalnim združenjem arhitektk, so poudarile, da bi morala mesta pogosteje sodelovati z njimi, jim priznavati strokovno usposobljenost na področju enakosti spolov, s katero lahko prispevajo pri oblikovanju politik na različnih področjih. Nevladne organizacije tesno sodelujejo z ženskami, ki prihajajo iz različnih okolij, socialno-ekonomskih in starostnih skupin. So v edinstvenem položaju, saj se z njimi lahko posvetujejo glede potreb, ki jih imajo v mestu. V osnovi gre za vprašanje zastopanja: izkušnje žensk in njihov glas morajo biti zastopani na lokalni ravni pri upravljanju in načrtovanju, da lahko govorimo o uveljavljanju njihove »pravice do mesta«. Ta osnovna potreba po zastopanosti, posvetovanju in razčlenjevanju podatkov po spolu, je bila izražena od vseh prisotnih. To so procesi, ki jih lahko zaradi svoje edinstvene vloge pogosto podpira prav civilna družba.

Na podlagi URBACT primera dobre prakse iz švedskega mesta Umea vemo, kako je to videti v praksi in da deluje. Da bi ženske ponovno pridobile javne športne površine, se je mesto odločilo za celovit posvet in ugotovilo, da včasih obstaja potreba po prostorih, ki so namenjeni izključno ženskam. Pri švedski nacionalni točki URBACT so poudarili, da so enostavne spremembe, ki so jih neposredno predlagali ljudje, kot sta močnejša ulična razsvetljava in nižje klopi v parku, poceni in preprosti načini demokratizacije javnih površin. Ženske s Portugalske platforme za pravice žensk, Nacionalnega združenja arhitektk in Ženske brez meja so poudarile, da mora biti odnos vzajemen: za doseganje enakosti med spoloma nevladne organizacije potrebujejo mesta, ravno tako kot mesta potrebujejo nevladne organizacije.

»Ne moremo govoriti samo o nevladnih organizacijah, ki iščejo načine za sodelovanje z mesti, ampak morajo tudi mesta za sodelovanje poiskati nevladne organizacije.« Alexandra Silva, Portugalska platforma za pravice žensk.

Celotna slika: pomembno je upravljanje na več ravneh

Da bi našli rešitve za izzive, ki smo jih zaznali v Lizboni, in ki prevladujejo v večini evropskih mest, smo odprli razpravo o vlogi lokalnih, nacionalnih in mednarodnih okvirjev. Imeli smo srečo, da so se nam pridružili regionalni predstavniki evropskih mrež, vključno s predstavnikom programa URBACT in Sveta evropskih mest in regij (CEMR), lokalni politiki in nacionalne skupine za pravice žensk. Poslušali smo Tereso Vicente, odgovorno za vprašanja enakosti spolov v mestu Cascais, ki je podpisnik Evropske listine o enakosti spolov (CEMR). Govorila je o tem, kako se njihovo delo v okviru treningov komunikacije, ki upoštevajo različnost spolov, in spopadanje z nasiljem v družini pri mladih parih povezuje z globalnim gibanjem za pravice žensk. Sporočilo, ki so ga izrekali vsi udeleženi, je bilo jasno: delovati moramo skupaj in se vzajemno podpirati.

Če želimo, da je enakost spolov smiselna, trajnostna in upošteva številne oblike diskriminacije, moramo pametneje povezovati lokalne iniciative z evropskimi in globalnimi mrežami. Dokumenta, kot sta Evropska listina o enakosti spolov Sveta evropskih mest in regij ter 5. cilj trajnostnega razvoja o enakosti spolov, zagotavljata visoko raven politične volje za izkoriščanje trenutnega zagona in dajeta mestom odgovornost za krepitev enakosti spolov. S sprehodom po mestu je postalo jasno, da morajo biti mesta tista, ki bodo te dokumente prevedla svojim državljanom, odstranila jezikovne in žargonske ovire in vključila njihova sporočila v lokalni kontekst. Tudi s pomočjo nacionalnih mrež in izmenjav lahko širimo znanje o tem, na kakšen način lahko uspešno vzpostavljamo enakost spolov v različnih kulturnih kontekstih.

Mesta za vse

Mesto ima na razpolago številna orodja, ki jih lahko uporabi za doseganje enakosti med spoloma. V 30-ih členih Evropske listine o enakosti spolov Sveta evropskih mest in regij so jasno razloženi oprijemljivi ukrepi, ki jih mesto lahko sprejme. Mesto lahko v vlogi delodajalca med prednosti uvrsti enako plačilo in fleksibilno napredovanje na delovnem mestu za ženske. Kot ponudnik javnih storitev se lahko posvetuje z ženskami in se prepriča, da storitve, ki jih ponuja, vključujejo potrebe vseh občank in občanov. S svojimi izobraževalnimi dejavnostmi pa lahko odigra nepogrešljivo vlogo pri rušenju negativnih stereotipov, ki so vezani na spol.

V Lizboni smo se naučili, da, ko odpremo oči, najdemo okoli sebe dokaze o tem, zakaj in na kakšen način je mesto vezano na spol. Naučili smo se tudi, da ima mesto ključno vlogo, ki pa je ne more igrati samo. S tem ko mesta postanejo učinkovit vmesni člen med globalnimi cilji, evropsko agendo, nacionalnimi in lokalnimi politikami, aktivisti in ženskami, naredijo korak naprej na poti, da postanejo vključujoča za vse.

Jenna Norman in Sally Kneeshaw, Gender Equal Cities: a walk in the park?