Neva Pipan: »Vedno znova se postavim v vlogo občana in izhajam iz tega, kaj občan potrebuje, kako razmišlja.«

Kaj za vas pomeni delati na občinski upravi?

V Mariboru živim in lahko na lastni koži izkusim učinke svojega dela kot občanka, zato je zame delati na občinski upravi zelo navdihujoče. Dobesedno lahko živim, kar v okviru svojega dela zasledujem. Moja karierna pot je precej raznolika, od dela v družinskem podjetju, kot samostojna podjetnica, pa do dela v državni upravi. Zato je ta trenutek, torej zaposlitev na občinski upravi in s tem možnost, da prispevam k dobremu za svoje mesto, poseben trenutek na moji poslovni poti, kot češnjica na torti. Res je sicer, da si kot uslužbenec v javni upravi pogosto omejen, a vedno se znotraj teh okvirov najde pot za napredovanje, za kreativnost in drugačne pristope. To me žene naprej. In poleg tega povezovanje na vseh ravneh, občanov z občino, uradov znotraj občine, občine z drugimi občinami in nevladnimi organizacijami. To čutim kot svoje poslanstvo.

Kakšni so bili vaši začetki na občinski upravi, kateri je bil vaš prvi projekt?

Moja prva naloga je bila odgovarjati na pobude občanov preko spletne aplikacije Izboljšajmo Maribor, ki je bila leta 2015 lansirana za potrebe komuniciranja z občani. Gre za spletno storitev za oddajo pobud in vprašanj Mestni občini Maribor, njen namen pa je poenostaviti stik občanov z lokalno skupnostjo. Že na samem začetku ob delu na tej projektu se mi je razkrila kompleksnost obravnave in reševanja pobud. Ko sem namreč začela reševati pobude občanov, sem sodelovala z različnimi uradi na občini. Ugotovila sem, da so za vsem, kar so kot problem izpostavljali oziroma kot rešitev predlagali občani in za tematikami, do katerih sem nato kot odziv na pobude prišla v sodelovanju z uradi, širši in globlji problemi.

Bi lahko rekli, da gre za sistemske probleme?

Ja, takšni, ki mnogokrat zahtevajo sistemske rešitve. Prav to pa me je spodbudilo, da se k reševanju kompleksnejših pobud občanov, ki so izpostavljale vso problematiko tega mesta, pristopa projektno. Na primer košenja trave in urejanje vinograda na Piramidi, vzdrževanje stopnic na Kalvarijo in podobno. Ko sem se začela poglabljati v posamezne pobude, sem ugotovila, da se določenih stvari res ni dalo izvesti, ker se je ob določenem času zataknilo v določenem uradu ali na določeni ravni ali pa oviro predstavlja lastništvo oziroma zakonodaja. Vprašala sem se, kaj pa lahko naredimo, koga vse še lahko vpletemo v reševanje problema. Spremembe so mogoče in mogoče so samo z razumevanjem širše slike, poglobljenim pristopom, s povezovanjem in sodelovanjem.

Foto: arhiv Mestne občine Maribor

Zelo izpostavljate pomen povezovanja in sodelovanja med različnimi deležniki.

Res je in zelo blizu so mi projekti, kjer lahko ljudi povezujem in prispevam k njihovemu sodelovanju, kjer se vsi vpleteni lahko naučimo nečesa novega. Eden takšnih projektov je participativni proračun v Mestni občini Maribor. Preprosto, gre za mehanizem, preko katerega lahko občani neposredno vplivajo na porabo deleža javnih sredstev v svojem okolju. Naj vam povem anekdoto iz svojega življenja, ki mi je dala misliti v zvezi s tem mehanizmom. Leta 2017, torej preden sem začela na občini, sem v domači nabiralnik prejela letak z občine z nagovorom k oddaji predlogov projektov v okviru participativnega proračuna. To mi je bilo zelo zanimivo, prvič, ker nisem razumela kaj se pričakuje od mene kot občanke in drugič, ker nisem vedela, kako naj to sploh naredim. Ta dopis sem shranila in pozabila nanj.

Verjetno se je izkazalo, da ste ga shranili z namenom?

Našla sem ga v obdobju, ko sem se že zaposlila na občini in so se na nas obrnili predstavniki Iniciative mestni zbor, ki so v preteklosti sodelovali pri pilotnem vzpostavljanju participativnega proračuna v Mariboru kot prvega v Sloveniji. Prvi proces vzpostavljanja se je zgodil že leta 2015, vendar ni bil uspešen. Tokrat, kot občinska uslužbenka in kot občanka, ki nekoč ni razumela, kako in kaj naj predlaga, pa sem videla priložnost za izboljšanje procesa. Skupaj s sodelavci in drugimi organizacijami, recimo Fundacijo Prizma in Zavodom PIP, smo začeli graditi to zgodbo, ki se je izkazala za uspešno. Resnično smo prisluhnili pobudam občanov in skupaj zagrizli v delo, kljub izdatni dodatni delovni obremenitvi zaposlenih na občinskih uradih. Leta 2020 smo uspešno izvedli tretji poskus izvajanja participativnega proračuna, v katerem so občani predlagali 330 projektov. 131 projektov je nato komisija uvrstila na seznam za glasovanje. Občani so nato izglasovali 44 projektov od katerih smo jih v lanskem letu realizirali 17. V letošnjem letu bomo realizirali še vse ostale, hkrati pa smo že v pripravah na nov cikel participativnega proračuna za leto 2022-2024.

Ste tudi koordinatorka velike čistilne akcije v Mariboru, Moji odpadki – moja skrb, ki letos poteka že četrto leto zapored. Lani je v akciji sodelovalo okoli 1500 občanov. Kako vam uspe občane tako množično privabiti k sodelovanju?

Sem v prvi vrsti občanka, prebivalka Maribora. Vedno znova se postavim v vlogo občana in izhajam iz tega, kaj občan potrebuje, kako razmišlja. Zato vsako leto kaj dodamo, nadgradimo, izboljšamo. To je po mojem mnenju en razlog, drugi pa je krepitev zaupanja ljudi. Ta projekt bi namreč lahko primerjali s snežno kepo, ki se počasi vali in veča. Torej, na začetku vsaka taka pobuda rabi ambasadorja, ki s svojim zgledom pri ljudeh zbudi zanimanje in zaupanje, da se mu priključijo. Priključijo se seveda iz različnih razlogov, od zelo osebnih do tistih, povezanih s službenimi nalogami. Gre pa za proces, nič se ne zgodi kar čez noč. Vsak projekt rabi čas, da zaživi, in pomembno se mi zdi vztrajati in vedno znova preverjati, kaj bi lahko naredili še boljše.

Foto: arhiv Mestne občine Maribor

Želite izpostaviti še kak projekt, ki vam je posebej pri srcu?

Zelo pomemben je tudi Proračunski sklad za pomoč in razvoj, mehanizem organiziranega zbiranja in razdeljevanja donatorskih sredstev na območju Mestne občine Maribor. Na posebnem računu zbiramo sredstva, ki jih nato z javnim razpisom razdelimo prijavitelju z najustreznejšim programom. Lani smo se osredotočili na pomoč mladostnikom in izbrali mentorski program Ti to zmoreš, ki ga izvaja Zveza prijateljev mladine. Gre za prvi tovrstni občinski projekt v Mariboru. Sama sem po osnovni izobrazbi socialna delavka in čutim empatijo do projektov, ki se dotikajo družbene problematike. Situacija v obdobju pandemije, ko so bili mladi in njihove družine prikrajšani za več pomembnih vidikov razvoja in življenja, nam je posebej dala misliti.

Na kak način ste v projekt vključili mlade?

Trenutno v okviru projekta pomagamo devetim mladim od 12 do 16 let in njihovim družinam. Gre za »tailor-made« program za vsakega posameznika, torej popolnoma prilagojeni potrebam vsakega od vključenih. Mladim, ki so se v času epidemije covida znašli v taki ali drugačni stiski, bodisi z vidika socialne ogroženosti bodisi z vidika kakšne druge oblike prikrajšanosti ali se soočajo z izzivi, ki jih prinaša samo odraščanje, preko projekta pomagamo, da bolj kakovostno zaživijo. Želimo jih opolnomočiti in jih spodbuditi k odkrivanju lastnih talentov in potencialov, s pomočjo katerih bodo lahko naredili korak naprej v življenju. Upam, da se bo ta projekt še dolgo nadaljeval.

Zares se zdi, da je sodelovanje in vključevanje najrazličnejših partnerjev tvorna sila uspeha projektov, v katere ste vpeti. Na kak način pa sodelujete z drugimi slovenskimi občinami?

Naj tukaj izpostavim Partnerstvo za Pohorje, ki je nastalo na pobudo Mestne občine Maribor in na območju Pohorja povezalo vseh 19 občin, ki deloma ali v celoti ležijo na Pohorju, 5 ključnih nosilcev turistične ponudbe in 6 t drugih članov iz treh različnih regij Podravske, Savinjske in Koroške. Cilj je Pohorje kot zeleno destinacijo z bogato športno, kulinarično in nastanitveno ponudbo preko razvoja skupne vizije in strategije razvoja postaviti ob bok podobnim priljubljenim destinacijam na ravni Evrope. Ponosna sem na to sodelovanje. A ni to neverjetno? Mi, ki skoraj nimamo ničesar skupnega, tukaj mislim na občine, ki smo del različnih geografskih regij, sedaj aktivno sodelujemo, se povezujemo izmenjujemo informacije. In ne le to, v odnosu do države smo močnejši in vidni. Skupaj smo pripravili razvojno strategijo Pohorja, turistično strategijo in aktivno sodelujemo pri pripravi predlogov nacionalne strategije trajnostne rasti slovenskega turizma.

Tudi v primeru participativnega proračuna smo se pri pripravi procesa obrnili na občine, ki so uspešno izpeljale in izmenjale izkušnje, zdaj naše izkušnje delimo z občinami, ki so na začetku poti uvajanja mehanizma PP. Sodelovala sem na vsaj sedmih konferencah, kjer sem predstavila model participativnega proračuna MOM in delila predvsem informacije o izvedbi in rezultatih.

V mandatnem obdobju 2020-2024 ste tudi predsednica sveta Zavoda za turizem Maribor in predsednica sveta zavoda Regionalne razvojne agencije Podravje- Maribor. Kako to funkcijo usklajujete z drugimi delovnimi obveznostmi in kako se med seboj povezujejo?

Tukaj svojo funkcijo vidim predvsem v smislu pomoči, omogočanja povezovanja, aktivnega sodelovanja, veliko bolj kot v izvajanju nadzora. Preprosto, omogočam, da člani sveta Zavoda, ki prihajajo z različnih področij, med seboj sodelujejo in lahko tako gradijo skupno zgodbo. Da hkrati delam na občini je dobro, ker imam informacije, imam dostop do vodstva občinske uprave in drugih uradov, razumem, v katero smer pelje razvoj Maribora na tem področju. Zaradi dostopa do informacij in ljudi delo teče hitreje in bolj uspešno. Ta vloga je torej kot most med občino, ki ima širši razgled, in dejavnostmi, vezanimi na turizem. Ob tem čutim veliko soodgovornosti.

Spregovoriva še o odnosu med prebivalci Maribora in občinsko upravo. Pogosto je slišati negativne pripombe na račun javne uprave, češ, tam nič ne delajo, nemogoče jih je priklicati in podobno. Kako vi ocenjujete ta odnos?

Predvsem se zavedam, da obstaja več resnic kot ena sama in da zaupanje ljudi v javno upravo nikoli ne bo popolno. Delno to izhaja iz slabih izkušenj, ki jih radi posplošimo, delno pa iz dejstva, da so določeni nujni ukrepi za ljudi na osebni ravni neprijazni. So pa na dolgi rok prijazni za skupnost. Mariborčani imamo poseben značaj, hkrati srborit in hkrati vesel. Dobri smo v kritiziranju, a tudi znamo sodelovati, ko gre za nek skupni cilj. In po mojem občutku imamo tak odnos tudi do javne uprave. Dokaz za to so čistilne akcije, o katerih sva prej govorili ali pri kakšnih drugih humanitarnih akcijah. Mariborčani smo se jih udeležili množično. Pri ocenjevanju odnosa do občinskih uslužbencev seveda ne morem biti objektivna, ker sem navsezadnje predstavnica občine. Je pa tudi tukaj tako kot v slehernem sistemu, kjer delajo ljudje, ki so zavzeti, in tisti, ki pač niso. Razlike delamo tisti, ki delamo zavzeto in ljudje to prepoznajo. Občani izhajajo iz svojih interesov in s svojega stališča, kar je normalno, razumljivo in prav. Mi, ki delamo na občini, pa moramo odločati o prioritetah. Včasih je nekdo zadovoljen, včasih pač ni. Vedno lovimo ravnovesje.

Foto: arhiv Mestne občine Maribor

Katere so torej prioritete Mestne občine Maribor za prihodnost?

Če izhajam iz aktivnosti Izboljšajmo Maribor, ki jih pokrivam, zagotovo želimo mesto, kjer bo kakovost življenja dobra, kjer bodo ljudje ponosni na svoje mesto in kjer bodo želeli v njem delati, se izobraževati, živeti in se v njim starati. V praksi, že v aprilu bo uporabnikom na voljo posodobljena in nadgrajena spletna aplikacija Izboljšajmo Maribor, kjer bodo po novem lahko oddali tri različne vrste pobud – »moti me«, »zanima me« in »imam idejo«. Predvsem ta zadnja se nam zdi zelo pomembna in preko te želimo občane še bolj približati občinski upravi, jim dati možnost, da aktivno pristopijo k sooblikovanju boljšega mesta. Torej, v okviru te vrste pobude jih spodbujamo, da nam sporočijo projektno idejo, kjer morajo natančno razložiti, kaj predlagajo, kako naj bi se to izvedlo, kdaj, zakaj, in podobno. Na ta način bomo dobili vsebine projektov, ki so ljudem blizu in ki si jih želijo.

Druga prioriteta je nadaljnje urejanje področja grafitarstva v Mariboru. Na občinski ravni smo ustanovili delovno skupino za grafitarstvo in pripravljamo strategijo, ki se v enem delu nanaša na odstranjevanje grafitov s sovražno vsebino, v drugem pa na zagotavljanje površin, kjer bodo ustvarjalci lahko legalno ustvarjali stenske poslikave. Nekaj sten smo že legalizirali, tam so nastali čudoviti murali, in načrtujemo jih še več. Pri tem ne izbiramo samo degradiranih območij, pač pa tudi nove površine v urbanem mestenem jedru. Dober primer je razstavišče na prostem Ob štreki, ki je nastalo po prenovi železniškega podvoza na Ljubljanski ulici. Grafiti nosijo sporočilnost mesta in mladim ustvarjalcem na tem področju želimo omogočiti ustvarjanje umetnosti, hkrati pa odvračati od uničevanja objektov kulturne dediščine in javne ali zasebne infrastrukture z grafiti, ki izražajo nasilje, nestrpnost.

Počasne, a vztrajne premike delamo tudi v zvezi s Piramido, grajskim gričem, kjer Mestna občina Maribor praktično nima lastništva. Gre za hrib z ostanki srednjeveškega gradu po katerem je mesto dobilo ime, za korenine mesta, za eno njegovih najlepših vedut. Nedopustno je, da je tako pomemben kraj tako zanemarjen. Čez 10 let si želim videti Piramido, ki bo ponos mestu in njegovim ljudem. Sicer pa sem prepričana, da bodo projekti še naprej nastajali sami od sebe tudi zaradi pobud, ki jih dajejo občani.

Foto: Igor Unuk

Iz vaših besed vejeta ljubezen do mesta in zavzetost zanj. Zdi se, da ga ne dojemate samoumevno.

Maribor cenim in se vsak dan znova zavedam, kaj nam mesto ponuja. Ko sem se po osmih letih dnevnih migracij na relaciji Maribor - Ljubljana odločila, da ponovno poiščem službo v mestu, kjer živim, in začela delati na občini, sem avto zamenjala za kolo. Kot da bi mesto videla na novo, s popolnoma drugačne perspektive! Slehernemu posamezniku ne glede na to, v katerem mestu živi, predlagam, da se po njem sprehodi ali zapelje s kolesom. Da zavije z ustaljene poti tja, kamor sicer ne zahaja. Prepričana sem, da bo svoj kraj doživel na novo in ga gledal z drugačnimi očmi. Opazil bo detajle, ki jih iz avtomobila ne. Znova in znova odkrivam drobne skrivnosti in prelepe kotičke našega mesta.

Pogovarjala se je Ada Cajnko, IPoP - Inštitut za politike prostora

-

Avtor naslovne fotografije: Marko Pigac