Mesta mestom: »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle«

Javne in druge zelene površine v mestih prispevajo k ohranjanju biotske pestrosti in prilagajanju na podnebne spremembe ter zagotavljajo kakovosten življenjski prostor živalim, rastlinam in človeku. Zaradi pogoste košnje mestnih zelenic, trave in druge travniške rastline ne cvetijo, kar vpliva na to, da zmanjka hrane za medonosne čebele in druge opraševalce in tudi na to, da nekatere vrste travniških rastlin sčasoma izginejo. Pogosta košnja tako zmanjša biotsko pestrost in vodi do pojava t. i. zelenih puščav. V Ljubljani so problem naslovili z uvedbo pozne košnje in manjšim številom košenj v sezoni.

Mesta občina Ljubljana že več let aktivno podpira razvoj urbanega čebelarstva. Dobro se zavedajo, da je za ohranitev medonosnih čebel v mestnem okolju potrebno vzpostaviti dovolj kvalitetnega življenjskega prostora zanje. Leta 2020 so v Ljubljani skupaj z različnimi deležniki pripravili izhodišča za ohranjanje biotske pestrosti in posebej za opraševalce ter medonosne čebele v mestu. Pripravili so tudi strokovne podlage in za pilotno izvedbo pozne košnje izbrali tri javne zelene površine v mestu.

Čebelnjak z ozaveščevalno tablo. Foto: Nik Rovan

Občina, podobno kot druga slovenska mesta, opravlja košnjo zelenih površin štiri do šestkrat letno. Na pilotnih površinah pa so zelenice kosili kasneje in redkeje (konec maja ali začetek junija in konec septembra), s čimer so omogočili cvetočim travniškim rastlinam, da cvetijo in tudi semenijo in odvržejo seme. Na pilotnih lokacijah so pokošeno travo pospravili šele tretji dan po košnji, s čimer so zagotovili, da seme odpade ter se rastline kasneje znova zasadijo in z leti razrastejo. Z uvedbo pozne košnje so tako zagotovili hrano za čebele in opraševalce skozi celotno sezono ter hkrati tudi naraven proces obnavljanja zelenic.

Tovrsten način upravljanja z mestnimi zelenicami zahteva drugačne delovne procese in uporabo drugačne mehanizacije, kot je običajna za pogosto striženje nizke trate. Za pozno košnjo morajo imeti izvajalci na voljo strižne kosilnice. Če gre za večje površine, si lahko pomagajo s sodelovanjem s kmeti, v nasprotnem primeru jih morajo kupiti.

Z izvajanjem takšnih aktivnosti občina spreminja prakso vzdrževanja zelenic, miselnost vzdrževalcev in prebivalcev. Da bi ljudje lahko razumeli pomen bolj visoko zaraslih in cvetočih zelenic v mestu, so v Ljubljani izvedli tudi komunikacijsko kampanjo. S pomočjo sporočilnih tabel z napisom »Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle« so prebivalce obveščali o izvajanju aktivnosti in pomenu ohranjanja biotske pestrosti v mestih. Na ta način so meščane tudi spodbujali, da se tudi doma na svojih vrtovih odrečejo videzu nizko pokošene zelenice in dajo s pozno košnjo prednost ohranjanju biotske pestrosti.

Namesto štiri- do šestkrat letno nekatere površine kosijo samo dvakrat letno. Foto: Karmen Žirovnik

Pozno košeni mestni travniki in zelenice so lahko tudi zanimiv prostor za učenje o ohranjanju narave. V Ljubljani bodo namenjeni delu programa API vrtci in izvajanju šolskih naravoslovnih dni. Na pozno košenih travnikih si bodo otroci lahko ogledovali prednosti naravi naklonjenega vzdrževanja mestnih travnikov in zelenic, spoznavali bodo travniške rastline in od blizu opazovali različne opraševalce.

Mesta občina Ljubljana se je na podlagi dobrih izkušenj odločila, da bo v naslednjih letih postopoma povečala obseg površin, ki bodo bolj pozno in manj pogosto košene in vodila tudi evidenco teh površin za lažje upravljanje z njimi. Izkušnje so jim pokazale, da so pri uvajanju tovrstnih novosti primernejši manjši koraki, kot je na primer manjši obseg travnikov in zelenic z novim načinom košnje, saj hkrati omogočajo izvajalcem postopen prehod na nove tehnike vzdrževanja, javnosti pa prilagajanje na novo podobo zelenic in  razvoj razumevanja za nov način vzdrževanja.

Priporočila za prenos: Praksa je zelo preprosta za prenos, občina poleg politične volje za prehod na novo podobo in način vzdrževanja potrebuje zgolj minimalne tehnične prilagoditve, predvsem strižne kosilnice in dober načrt prehoda na novo prakso. Mimo tega pa mora poskrbeti za to, da cilje novega načina košnje dobro razumejo tudi prebivalci, saj ji bodo samo tako sledili in bodo bolj pozno in manj pogosto kosili trato na svojih vrtovih.

Sorodni projekti URBACT ali drugi: BeePathNet (URBACT), Čebelja pot (URBACT dobra praksa)

—

V rubriki Mesta mestom predstavljamo dobre prakse, ki smo jih zbrali v katalogu Mesta mestom #2: Katalog dobrih praks slovenskih mest za trajnostni urbani razvoj. Katalog je brezplačno na voljo tukaj.

Naslovna fotografija: Površine s pozno košnjo so tudi izvrstni prostor za izvajanje pedagoških aktivnosti. Foto: Nik Rovan