Kako so v Idriji vzpostavili mestno dnevno sobo

V začetku leta 2020 je v Idriji zaživela mestna dnevna soba, ki spodbuja prostovoljno vključevanje prebivalcev ter naslavlja težave sodobnega časa, kot so osamljenost, pomanjkanje družabnosti in druženja. Občina Idrija je pretekli dve leti sodelovala v projektu Re-growCity iz programa URBACT. S tem je nadaljevala delo, ki so ga zastavili že v projektu CityCentreDoctor, ki je prav tako potekal v okviru istega programa. Osrednji del projekta je zajemal prenos dobre prakse platforma za NVO Stellwerk iz mesta Altena v Nemčiji, pri čemer so idejo uresničili tako, da ustreza mestu in njegovim prebivalcem. 

V nadaljevanju lahko preberete o tem, kako so dobro prakso platforme za NVO oziroma mestne dnevne dobe prenesli iz nemške Altene v Idrijo. Zgodbo je zapisala Tina Lisac, koordinatorka URBACT lokalne skupine.

O čem govori ta zgodba?

Ta zgodba govori o tem, kako smo prenesli dobro prakso in vzpostavili mestno dnevno sobo. Podajamo tudi, kateri so bili najpomembnejši koraki pri prenosu dobre prakse in kaj smo se iz tega naučili.

Vse skupaj se je začelo kot vsaka dobra zgodba – s sanjami in idejo. Dobra praksa iz Altene nam je bila nekakšno vodilo in razumevanje dobre prakse je bilo pomembno izhodišče. A za uresničitev ideje ni dovolj samo ideja, ampak je potrebno vložiti tudi veliko dela. V nadaljevanju opisujemo nekatere pomembne korake, delovanje naše lokalne skupine, pomembne deležnike, zagotovitev prostorov itn. Opremljeni z vsemi temi informacijami morate razumeti tudi vsebino našega prenosa, ki jo podrobneje opisujemo v tretjem delu, kjer opisujemo kako smo prakso prilagodili lokalnim potrebam.

A ‘popolni prenos’ dobre praks še ne pomeni konca zgodbe, zato smo poskusili opredeliti še, kaj menimo, da nas čaka v prihodnje in kakšne nevarnosti pretijo pri ohranjanju in nadaljnjem razvoju mestne dnevne sobe.

Tina Lisac, koordinatorka URBACT lokalne skupine

 
Razumevanje prakse 

Kako se je vse skupaj začelo?

Za nas in zame kot koordinatorko lokalne skupine (ULG coordinator) se je vse začelo nekaj let nazaj v URBACT projektu City Centre Doctor. V projektu smo se vsi vpleteni veliko naučili, poleg tega pa smo z orodji URBACT odkrili nove, učinkovite načine, kako izpeljati stvari. Napisali smo Celostni akcijski načrt, v katerem smo predvideli številne različne aktivnosti, ki bi jih radi izvedli ali videli v svojem mestu s ciljem, da oživimo mestno jedro. Eden od teh posegov je bila ideja o prostoru v središču mesta, kjer bi lahko nagovorili različne probleme, kot so socialna kohezija, izključenost iz družbenih skupin in občutek, da nisi del družbe. Želeli smo najti način, kako ustvariti kraj ali mrežo. Takrat smo ga še poimenovali skupnostni center – zdelo se je kot najboljši opis tega, kar smo imeli v mislih. Na začetku je bila to sicer dolgoročna ideja, želja da bi se vzpostavilo nekaj podobnega, bolj sanjarjenje kot kar koli drugega. Tako nismo bili prepričani, kako poimenovati to idejo, in smo jo začrtali samo v zelo grobih obrisih. Vedeli smo, katere težave želimo nagovoriti, a nismo bili prepričani, kako se tega lotiti.

V naši bližini nismo našli ničesar podobnega, zato je bilo težko opisati, kaj točno bi ustrezalo potrebam našega mesta. Seznanjeni smo bili z različnimi skupnostnimi centri, centri za družine in sorodnimi pojavnimi oblikami. V mestu že imamo mladinski center, medgeneracijski center v domu upokojencev in mnogo nevladnih organizacij, ki zasledujejo vsaka svoje cilje. Nič od tega ni bilo tisto pravo, saj je mladinski center namenjen mladim, medgeneracijski center deluje po konceptu najema prostora in je tesno povezan z domom upokojencev. Tudi nevladne organizacije imajo vsaka svoj interes.

Nato pa smo videli s kakšnimi težavami so se srečevali v nemškem mestu Altena in kako so jih rešili – v tem smo se lahko prepoznali. Seznanili smo se z njihovo dobro prakso platforme za nevladne organizacije Stellwerk in ugotovili, da je to to! Naše sanje iz prejšnjega projekta so končno dobile obliko in nekdo je iz tega oblikoval dobro prakso – povrhu vsega pa smo lahko to prakso prenesli v svoje mesto. Še vedno nismo bili prepričani, kako realizirati idejo, a vedeli smo, da se bomo spotoma naučili in da nas bodo podpirali partnerji, ki se prav tako trudijo na istem področju.

Dobro se spomnim uvodnega sestanka, na katerega sem imela možnost odpotovati. V Alteni smo lahko v živo videli dobro prakso in načrtovali nadaljnje aktivnosti. Če bi me nekdo takrat videl in bi mi lahko bral misli, bi VEDEL, da se bodo stvari iztekle ravno tako, kot se morajo! Tako navdušena in prepričana sem bila o tem, da se še vedno spominjam občutka, ki me je spreletel, ko sem prvič obiskala njihov Stellwerk.

Ideja postane cilj s pomočjo dobre prakse nemškega mesta Altena

In tako se je začelo. V veliko pomoč nam je bilo, da smo lahko obiskali Alteno in iz prve roke videli stvari ter da smo imeli možnost na licu mesta postavljati vprašanja. Tudi naši projektni partnerji so bili pomemben faktor za uspeh. Od sestanka do sestanka je postajalo vse bolj jasno, kaj potrebujemo in kako bomo izvedli prenos.

Vedela sem, da želimo takšno prakso, kakršno sem spoznala tam, a sem vseeno imela občutek, da se Altena v nekaterih stvareh precej razlikuje od naše situacije in da bomo morali najti način, kako vse skupaj prilagoditi za naše lokalno okolje in ljudi. S prenosom prakse v mreži manjših krajev je lažje doseči rezultat, saj se lahko zaneseš na vodenje vodilnega partnerja, pri tem pa te spodbujajo tudi drugi projektni partnerji, ki delijo tvoje cilje. Kljub temu pa se je pomembno zavedati, da bo vseeno potrebno nekaj dela, da bo čisto »po meri«. Nobenega smisla ne bi imelo prenesti prakse točno takšne, kakršna je, če ne ustreza potrebam lokalnih prebivalcev.

Tekom celega postopka sem imela v mislih naslednje: naša Dnevna soba mora živeti, biti nekaj, kar se spreminja skozi čas, saj so njena najpomembnejša dobrina ljudje. Ti ljudje pa niso le drugačni od tistih v Alteni, temveč se tudi sami spreminjajo in menjajo. S tem želim poudariti, da bi prenos identične prakse pomenil, da bi morali imeti iste ljudi.

Zelo pomembno je bilo, da smo stopili korak nazaj in povprašali vse, s katerimi smo se srečali, kaj si želijo, kaj potrebujejo, kaj bi lahko naredili. Pri tem nismo preveč razlagali o tej dobri praksi, kaj točno počnemo in kaj smo si sami zamislili. Na tem koraku smo le ponujali nekakšno ogrodje, dobro prakso, ki smo jo prilagodili lokalnim interesom in jo še naprej prilagajamo.

Vzpostavljanje platforme nevladnih organizacij je za nas pomenilo več kot le vzpostavljanje povezave med nevladnimi organizacijami in odprtje centra, temveč smo dali ljudem možnost, da so del skupnosti in, še bolj pomembno, priložnost, da se odločijo in sooblikujejo, kaj se bo dogajalo v lokalnem okolju. V primeru Altene je bilo nekaj prostovoljcev, ki so želeli ustvariti Stellwerk in so bili pripravljeni delati za to. Naše izhodišče je bilo na ničli, če ne štejemo naše lokalne skupine. Poleg tega se v Alteni bolj osredotočajo na priseljence, mi pa se osredotočamo na druga področja. Seveda tudi mi vključujemo priseljenske skupnosti, a te niso naša glavna usmeritev.

Platformo nevladnih organizacij v Alteni samoupravljajo vse sodelujoče organizacije, iniciative in skupine, kar omogoča koordinacijo med njimi. Idrijska platforma za NVO je sicer delno samoupravljana, a sodelujoče organizacije/prostovoljci še vedno potrebujejo nekaj pomoči, usmeritev in spodbude.

Z našo ‘dnevno sobo’ se lahko povezujemo z ljudmi in izboljšamo socialno kohezijo. S tem jim dajemo možnost, da skupaj sprejemajo odločitve, kar ustvarja občutek povezanosti in odprtih priložnosti.

Znanje je pomemben del prenosa dobre prakse

Celoten prenos je bil odlična izkušnja, kjer smo se lahko učili tako od vodilnega partnerja kot tudi od drugih partnerjev v projektu. Delo je lažje, če imaš prijatelje (da, tako dojemamo projektne partnerje), ki delajo na enakih stvareh in s katerimi lahko razpravljamo o težavah, dobrih praksah in vsem, kar pride na poti.

 
Slika 1: Projektni partnerji v praznem prostoru, ki je bil določen, da postane Mestna dnevna soba. (oktober 2019)

V poglobljenih delavnicah, ki so bile del partnerskih srečanj, smo pridobili potrebno znanje, da smo lahko uspešno prenesli prakso in premagali ovire, ki so se pojavile med prenašanjem. Obravnavane teme so bile vedno uporabne in celo potrebne, na primer, kako delati s prostovoljci, kako povezati vse pomembne deležnike itn. Če bi morala izpostaviti najbolj uporabno delavnico, je bila to morda tista, ki smo jo imeli z Anette in Esther, ki delata na platformi Stellwerk v Alteni. Zelo koristno je bilo dobiti neposreden vpogled od ljudi, ki izvajajo aktivnosti in jim imeti možnost postavljati vprašanja. Spomnim se tudi delavnice, ki jo je vodila dr. Emma Clarence, kjer smo dobili primere, tehnike in študije primerov, kako animirati prebivalce in jih prepričati, da prevzamejo iniciativo za izboljšanje lokalnih pogojev. A prav vse delavnice so bile zelo koristne in sem morala temeljito premisliti, katero bi izpostavila.

 
Slika 2: Predstavitev Jordi Jet Serra Morales (ULG koordinator Manresa) in Tine Lisac (ULG koordinatorka Idrija) med delavnico dr. Emme Clarence o ključnih elementih za grajenje trdnejših vezi med nevladnimi organizacijami, civilno družbo in lokalno upravo.

A ni le pomembno, katerih delavnic se udeležimo, temveč tudi, kdo se jih udeleži. Ena od najbolj koristnih potez je bila, da smo povabili našega župana na sestanek v špansko mesto Manresa in na delavnice, ko je pričel svoj mandat. Sodelovanje z županom je resnično naredilo razliko, saj je pomembno imeti politično podporo. To, da smo županu omogočili, da je del našega projekta in iz prve roke opazuje projekt, je resnično postavilo naš projekt v pravo perspektivo.

Poleg županove podpore naj omenim tudi vodjo projekta Majo Majnik, ki je na občini zadolžena za področje družbenih dejavnosti. Zelo pomembno je imeti vodjo projekta, ki ima celovit vpogled v lokalne potrebe. Celostno razumevanje lokalnih potreb in dobrih praks je ključnega pomena, če želite izvršiti celovit prenos. Naš projekt je uspel med drugim zaradi njenega razumevanja problematike, znanja in drugačnega pristopa.

Pomembno vlogo je imela tudi Idrijsko-Cerkljanska razvojna agencija, ki je služila kot zunanja podpora, nam pomagala pri vseh vidikih projekta in je združevala pomembne deležnike. Njihovo podrobno poznavanje značilnosti kraja, strokovno poznavanje trajnostnega in integriranega razvoja ter sposobnost povezovati pomembne deležnike je bila ena od glavnih prednosti pri najemu zunanje podpore. To nam je omočilo, da smo dejansko začeli delati po principu od spodaj navzgor, namesto zgolj delegiranja stvari in delovanja na način, ki ne služi potrebam družbe, nevladnih organizacij in prostovoljcev.

Zdelo se nam je tudi zelo koristno, da smo imeli vodilnega strokovnjaka, ki je sodeloval z nami in nam pomagal s svojim znanjem, ko smo se soočali s težavami, kot je bilo na primer pomanjkanje prostovoljcev. Dobra podpora pri premagovanju različnih ovir je prav tako eden od glavnih pogojev za uspešen prenos.

 
Slika 3: Dan uradne otvoritve Mestne dnevne sobe, kar je bil glavni dogodek našega projekta.

Pojasnjevanje prakse v lokalnem okolju

Najbolj pomemben del pojasnjevanja prakse v lokalnem okolju so bili sestanki ena-na-ena s pomembnimi deležniki. Zanje je bila to priložnost, da se svobodno izrazijo in jim ni treba skrbeti, da bodo rekli kaj narobe, in postavljati javnih vprašanj.

Praksa temelji na ljudeh, nevladnih organizacijah, prostovoljcih, ki jih podpira lokalna skupina. Kot koordinatorka lokalne skupine sem skrbela za koordinacijo vseh elementov, poskušala biti vez med njimi in jih poskusila motivirati, da delujejo neposredno drug z drugim. Bila sem le nekakšna »spodbuda« in »povezovalni« del v obdobju, ko smo vzpostavljali dnevno sobo. A glavni namen je bil vedno vključiti lokalno skupino, druge pomembne deležnike in vse zainteresirane. Cilj je bil vsem dati občutek, da so na pravem mestu. Seveda je imela občina veliko vlogo pri vsem tem, saj je projektni partner in je dejansko omogočila prenos. Poleg tega nam je pomagala pridobiti glavna sredstva. S takšnim drugačnim pristopom je bila občina vedno na voljo, kadar smo potrebovali pomoč. Nekateri mestni uradniki so v projektu pomagali tudi kot prostovoljci pri organiziranju nekaterih dejavnosti ali izvrševanju določenih nalog.

Na začetku je bila lokalna skupina bolj zadržana. Sicer so želeli akcijo in doseči stvari, a si niso zaupali, da bodo dejansko zmogli. Te zmote so izhajale iz njihovih predhodnih izkušenj z različnimi cilji, projekti, iniciativami. Mislim, da so se bali, da bo to še ena od iniciativ, ki ostanejo v idejni fazi. In pa prepričanje, da nekaj tako novega nikoli ne bo moglo zares uspeti v našem kraju. Šlo je bolj za strah pred neuspehom kot za nerazumevanje. In za strah, da niso izbrali varne opcije, saj so načrtovali nekaj, kar pred tem še nikdar ni obstajalo v našem kraju, niti nikjer okoli nas. Vse to se je spremenilo, ko smo uspeli priskrbeti prostor. Seveda to ni bilo nujno potrebno za prenos prakse, a je ljudem vsekakor vlilo upanje. Začelo se je zdeti bolj dosegljivo, saj se je projekt navezoval na nek fizičen prostor. Vse skupaj je postalo bolj oprijemljivo in lažje je bilo razumeti, kaj ta dobra praksa predstavlja.

Tu je pomembno omeniti še ključno vlogo, ki jo je v celotnem procesu igrala občina, saj je našla način, kako z minimalnimi stroški spremeniti prazno stavbo v dragocen prostor za skupnost. To je bil ključen korak za lokalno skupino, saj so sprevideli, kako pomembna je njihova vloga in da so dejansko slišani. Poleg tega se je s prostorom za aktivnosti platforma nevladnih organizacij začela zdeti bolj resnična. To je bil tudi pomemben korak v očeh javnosti, saj so videli, da občina nagovarja njihove potrebe in da je pripravljena podpirati tovrstne ideje.

Slika 4: prva delavnica ULG na končni lokaciji.

Prilagajanje prakse    

Prakso je bilo potrebno prilagoditi lokalnim potrebam. Po našem mnenju je glavna razlika med prakso v Alteni in našim prenosom vrsta dogodkov, ki so se in se bodo dogajali v naši Mestni dnevni sobi – prostoru za našo NVO platformo. Po drugi strani pa so nekatere stvari praktično enake. Dogajanje na naši platformi nevladnih organizacij ni povsem odvisno od nas, temveč tudi od prostovoljcev, ki organizirajo aktivnosti. Takšen model ima Altena v praksi, zato smo prilagodili njihov model, ki pa je v našem kraju videti drugače. Trenutno smo morali prekiniti z aktivnostmi zaradi pandemije koronavirusa, ki prepoveduje aktivnosti, povezane z druženjem. Menimo, da bomo morali ojačati spletno stran projekta, saj se je svet leta 2020 popolnoma preobrazil. Kljub temu pa jo želimo ohraniti takšno, kakršna je bila načrtovana – za aktivnosti »v živo«, ko bo to mogoče. Po našem mnenju bo to še kako potrebno, ko se življenje nekoč vrne na stare tirnice.

Druga razlika je, da niso vpleteni isti ljudje. Trenutno ne razpolagamo s tako zavzeto skupino prostovoljcev, ki bi vodila platformo in nadzirala stvari, kot je bilo to v Alteni. Torej, v prihodnosti načrtujemo, da bomo imeli zaposlenega koordinatorja za NVO platformo, ki bo promoviral in organiziral dogodke prostovoljcev, tako za tiste v nevladnih organizacijah kot tudi druge. Za zdaj ga še nimamo in prostovoljci se obračajo neposredno name s svojimi idejami in željami. A v prihodnosti bomo zagotovo potrebovali koordinatorja, saj je pomembno ohranjati ravnotežje med različnimi skupinami, ki so del platforme ali pa se bodo pridružile v prihodnje. Naša NVO platforma želi biti prostor za vse in radi bi, da bi se ljudje počutili, da pripadajo in da so del nečesa, zato se imenuje Mestna dnevna soba.

Prostor Mestne dnevne sobe je tudi lokacija Zavoda Sopotniki, s strani občine podprte iniciative, ki starejšim ljudem nudi brezplačen prevoz. Temelji izključno na prostovoljskem delu ter enem zaposlenem, ki koordinira prevoz in je kontaktna točka za prevoze. Sopotniki so bili zelo dobro sprejeti in mnogo voznikov prostovoljcev je pripravljenih biti tudi del platforme NVO in vidijo različne načine, kako prostor raznoliko izrabiti. Pisarna Sopotnikov je v istem prostoru, kar je pripomoglo, da je prostor odprt vsak dan in da je postal prostor, kamor greš lahko malce poklepetat.

V prostoru je tudi kotiček s knjigami in revijami, miza za šah, kjer se bo v prihodnosti  mogoče šaha tudi naučiti, saj se je javil prostovoljec, ki je zainteresiran za tovrstno aktivnost. Tu moram omeniti, da na začetku projekta dejansko nismo vedeli niti, ali bomo sploh imeli stole, da se lahko usedemo. Tako smo se navadili improvizacije. Na začetku smo si morali čisto vse izposoditi, da smo sploh lahko imeli sestanek ULG na lokaciji. Potem je župan našel stole, ki so sicer še vedno v uporabi, a le enkrat na leto, tako da smo si jih bolj trajno izposodili. In tako je šlo naprej. Mestna knjižnica se je oglasila in prispevala tudi nekaj knjig in revij.

Na nek način se naša praksa torej razlikuje od primera dobre prakse v tem, da temelji na ljudeh in njihovih dejavnostih. Dogajanje na platformi NVO je popolnoma odvisno od tega, kaj želijo početi lokalni prebivalci in prostovoljci. In seveda od tega, kdo želi biti del projekta in kako želi prispevati.

 
Slika 5: Knjige je prispevala Mestna knjižnica in čitalnica Idrija, rože pa lokalna cvetličarna.

Vzdrževanje prakse v lokalnem okolju

Menimo, da smo uspeli v celoti prenesti dobro prakso. Če bi vse potekalo kot običajno, tj. brez pandemije covida-19, menimo, da bi platforma NVO še bolj zaživela in bi prostovoljci organizirali veliko dogodkov. A trenutna situacija je spremenila stvari in trenutno čakamo, da se pravila nekoliko zrahljajo, da bomo lahko prostor uporabljali na način, za katerega je bil namenjen. Med tem smo seveda še naprej delali na nadaljnjem razvoju mestne dnevne sobe in prostor čaka, da se bo mogoče znova usesti in pokramljati.

Covid-19 je torej največja nevarnost, ki preti naši preneseni praksi, saj ta temelji na tem, da se ljudje družijo in počnejo stvari skupaj, kar je trenutno prepovedano v vsakršni obliki.

Druga nevarnost je, da prostovoljci ne bodo več zainteresirani, a odkar imajo v prostorih dom Sopotniki, je skoraj nemogoče, da v prihodnje ne bi bilo nobenih pobud več. Trenutno jih je na pretek in obkroženi smo z optimistično skupino ljudi, ki zna premagati vse vrste ovir, in mislimo, da nam bo uspelo tudi v prihodnje.

Pri pogledu v prihodnost ostajamo optimistični, čeprav stvari trenutno ne gredo po načrtu. A seveda nismo mogli predvidevati pandemije in vedeti, kakšno škodo bo prinesla našemu projektu. A odločili smo se iz situacije potegniti največ in smo dobro izkoristili vmesni čas – za načrtovanje, komunikacijo, opremljanje prostora itn.

In – zgodba se navadno konča z »in živeli so srečno do konca svojih dni.« V našem primeru še ni konca, a upam, da se bo zgodba zaokrožila z: »In naša Mestna dnevna soba je bila polna ljudi in aktivnosti in vsi so se počutili vključene.«

---

Naslovna fotografija: Tine Mažgon