Kaj si Evropejci želimo na svojem krožniku?

Osnovna potreba po hrani je povezana z drugimi potrebami in ekosistemskimi storitvami – z zrakom, vodo, ravnanjem z odpadki in energijo. Težave v enem sistemu se hitro razširijo tudi v druge. Širiti pa je mogoče tudi rešitve. Mesta želijo svojim prebivalcem zagotoviti varno in zdravo hrano, in zato vse aktivneje oblikujejo prehranske politike in spodbujajo urbano kmetijstvo. Prehranske politike med drugim vključujejo brezmesne dneve, šolska kosila, lokalna naročila in posebne predpise za restavracije. Kmetijstvo v bližini mest ali v njih zmanjšuje potrebo po transportu hrane, kar zmanjšuje odvisnost mest od fosilnih goriv, znižuje izpuste CO2 in prisotnost drugih onesnaževal zraka. Mesta, ki urbano kmetijstvo kombinirajo s predelavo odpadkov, kompostiranjem in namakanjem z odpadnimi vodami, rešujejo več problemov hkrati. Skoraj 15 % vse hrane na svetu pridelajo urbani kmetje, kar povečuje odpornost mest in istočasno zagotavlja zaposlitve in krepi skupnosti. Še vedno pa ostaja velik razkorak med splošnim navdušenjem nad povečanjem tržnega deleža lokalnih produktov v mestih in dejanskim izplenom.

Mesta kot nosilci sprememb

AGRI-URBAN je omrežje 11 evropskih mest (10 malih in srednje velikih mest in ene lokalne akcijske skupine), ki si prizadeva ustvariti zaposlitve s celostnim pristopom, ki izkorišča poslovne, družbene in okoljske prednosti inovativnih načinov kmetovanja in proizvodnje hrane.

Običajni pristop k spreminjanju mest je na ravni globalnega upravljanja, omrežje AGRI-URBAN pa si prizadeva okrepiti pomen lokalne ravni in iniciativ od spodaj. Partnerska mesta razvijajo svojo vlogo mediatorja, posrednika in inovatorja pri razvoju lokalne prehranske strategije. Omrežje je oblikovalo štiri osrednje teme, s katerimi si želimo preseči sicer abstraktne ali tehnične pristope k trajnostnosti ter tako oblikovalcem politik, deležnikom in državljanom ponuditi svež pogled na potenciale učinkovitih verig oskrbe s hrano. Lokalne prehranske strategije in njihovo upravljanje obravnavamo skozi vsako od štirih tem, pri tem pa kot splošno načelo upoštevamo prehransko neodvisnost.

Naš okvir sestavljajo štiri glavne teme, ki skupaj ustvarjajo ruralno-urbani učinek »potiska in potega«. Za vsako temo je omrežje identificiralo nekaj podtem.

Celostne rešitve, ki jih bomo v projektu obravnavali in jih upoštevali pri svojih celostnih akcijskih načrtih, so: kratke poti, pametna raba zemljišč, poslovni razvoj MSP in javna naročila, pri tem pa sta ključna presečna elementa vseh tem zaposlovanje in kmetijsko-ekološka pridelava. Naslovili bomo paket podtem, kot so: urbane tržnice, spletne trgovine, trgovine na kmetiji, prehranski hubi, raba zemljišč v mestih, raba zemljišč na podeželju, podjetništvo in inkubacija, poslovne veščine, digitalna transformacija, ozaveščevalne kampanje, prehranski turizem in javni krožnik. Vsako mesto bo iz tega nabora izbralo podteme, ki se jih bodo lotili v svojem lokalnem akcijskem načrtu, pri tem pa morajo paziti, da izbrana kombinacija enakomerno naslavlja vse glavne teme.

Prepričani smo, da bomo našli odgovore, s katerimi lahko naslovimo naš način produkcije in potrošnje. Obstoječ ekonomski model je potraten; vzamemo, porabimo in zavržemo in spet ponovimo. Razumevanje in vključevanje potrošnikov v prehransko verigo lahko veliko pripomore k zmanjšanju odpadkov.

Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, zato imajo ta pomembno strateško vlogo pri razvijanju prehranskih sistemov in spodbujanju zdravih prehranskih navad. Čeprav so si mesta med seboj različna, so vsa središča gospodarskih, političnih in kulturnih inovacij in upravljajo z velikim deležem javnih virov, infrastrukturo, investicijami in strokovnimi znanji.

Obstoječi prehranski sistemi se pri zagotavljanju stalnega in zanesljivega dostopa do primerne, zdrave, lokalne, raznolike, pravične, zdrave in hranilne hrane za vse soočajo z izzivi. Neuravnotežena distribucija in dostop, degradacija okolja, pomanjkanje virov in podnebnih sprememb, netrajnostni vzorci proizvodnje in potrošnje ter zavržena hrana bodo povzročili prenekatere težave pri oskrbi s hrano.

Pospešena urbanizacija odločno vpliva na naš svet – na gospodarsko, družbeni in okoljsko dimenzijo – kar zahteva ponovni razmislek o tem, kako so mesta preskrbljena s hrano in vodo kot tudi z drugimi nujnimi dobrinami in storitvami. Lakota in podhranjenost v najrazličnejših oblikah obstajata v vseh mestih, kar obremenjuje zdravje in blaginjo posameznikov ter ustvarja velike družbene in gospodarske stroške za gospodinjstva, skupnosti, občine in države.

Družinske kmetije in mali kmetovalci (kar so v mnogih državah ženske) igrajo ključno vlogo pri oskrbi mest in njihovega zaledja s hrano, saj pomagajo vzdrževati prožne, pravične in kulturno ustrezne prehranske sisteme. Preusmerjanje sistemov oskrbe s hrano in vrednot k trajnostnim prehranskim navadam je način ponovnega povezovanja potrošnikov tako z urbanimi kot ruralnimi pridelovalci hrane. Civilna družba in zasebni sektor igrata pri oskrbi mest s hrano pomembni vlogi, saj prinašata izkušnje, inovacije in kampanje za bolj trajnostne prehranske sisteme in uvrščata potrebo po pristopu k urbani prehranski politiki, ki je druženo vključujoča in temelji na pravicah, med osrednje teme.

Urbano in suburbano kmetijstvo nudi priložnosti za zaščito in integracijo biotske raznovrstnosti v mestno pokrajino in prehranske sisteme, s čimer prispeva k sinergijam med prehransko varnostjo, ekosistemskimi storitvami in družbeno blaginjo.

Kaj si torej evropski potrošniki želimo na svojem krožniku?

Za kmete in podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane, je odločilno zaupanje potrošnikov. Čeprav je naša hrana varnejša kot kadarkoli prej in tudi veliko dostopnejša, pomanjkanje zaupanja to izniči. Kako si lahko torej deležniki v prehranski verigi pridobijo zaupanje? Kaj si od njih želijo potrošniki? Kakšna je vloga mest? Delni odgovor na ta vprašanja je transparentnost.

Glede na intervjuje v lokalnih podpornih skupinah omrežja AGRI-URBAN je zaupanje potrošnikov v prehranskih sistemih neposredno povezano s transparentnostjo. Povezava med transparentnostjo in zaupanjem je resnična, neposredna in močna. Transparentnost je lahko izmuzljiv izraz. Kdo nosi največjo odgovornost pri transparentnosti proizvodnje hrane? Oblikovalci politik? Živilska podjetja? Kmetje? Živilske trgovine? Restavracije? Neuradni odgovori na to vprašanje kažejo, da je najpogostejši odgovor na to vprašanje živilska, in to ne samo za področja, ki bi jih pričakovali, kot so delovne razmere in človekove pravice ter poslovna etika, temveč tudi za vpliv hrane na zdravje in okolje, varnost hrane in celo ravnanje z živalmi. Če se nekoliko poglobimo, pa postane jasno, da pomembno vlogo pri zagotavljanju transparentnosti igrajo vsi v dobavni verigi. Potrošniki hočejo in pričakujejo transparentnost politik, praks, izvajanja in preverjanja dobavne verige.

Poleg transparentnosti so okus, kakovost in cena odločilni dejavniki pri izbiri hrane, tudi koristi za zdravje so bile omenjene ob številnih priložnostih, še zlasti v Petrinji med obiskom projekta »Health House«. Potrošniki si želijo dobrega okusa, poleg tega pa želijo tudi vedeti več o svoji hrani.

Med razpravami o temah projekta AGRI-URBAN je bilo očitno, da si Evropejci želijo lokalne hrane, vendar zanjo niso pripravljeni plačati. Pripravljeni so na spremembe v prehranski dobavni verigi, pričakujejo, da se bo način izbora in nakupa hrane do leta 2020 spremenil. Menijo, da bo hrana, ki jo bodo jedli leta 2020, drugačna od hrane, ki jo jemo danes.

Oblikovalci politik so pomembni igralci pri oblikovanju prehranskih politik, ki so tesno povezane z mnogimi drugimi urbanimi izzivi in politikami, kot so revščina, zdravje in socialna zaščita, higiena in sanitarna oskrba, načrtovanje rabe zemljišč, transport in trgovina, energija, izobraževanje in priprava na naravne nesreče. Ključno je, da izberemo pristop, ki je obširen, interdisciplinaren in medinstitucionalen.

Pomembno je poudariti, da ne gre nujno za spremembe na slabše. Morali bomo spremeniti način proizvodnje in potrošnje, zato izkoristimo to priložnost, da naredimo spremembe na boljše in korak naprej k doseganju trajnostnosti sistemov oskrbe s hrano. Spremembe trenutnega ekonomskega modela so lahko odlična priložnost tako za gospodarstvo kot za kakovost življenja.

Miguel Sousa, vodilni strokovnjak projekta AGRI-URBAN