Igor Kos: »ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov z istim načinom dela«

Poslanstvo vašega inštituta je zapiranje snovnih tokov v mestu in s tem razvoj krožnega gospodarstva. Kako se je zgodba sistemske obravnave krožnega gospodarstva v Mariboru začela in kakšna je bila vaša vloga v njej?

Zgodba se je začela v letih 2014 in 2015. Ideje krožnega gospodarstva so se začele porajati na različnih koncih, a predlog je na občino prišel iz privatnega sektorja, ne javnega. Iskali smo namreč rešitve, kako mestu ponuditi najboljše usmeritve za trajnostni razvoj, upoštevajoč čim več področij. Sistemska rešitev, čeprav takrat še v povojih, je imela smisel in v kabinetu takratnega župana, dr. Andreja Fištravca, smo prišli do zaključka, da bi bilo področje krožnega gospodarstva smiselno vključiti v nastajajočo Trajnostno urbano strategijo (TUS). 

Delovno skupino za TUS smo pri nas zastavili malo drugače in jo odprli tudi za druge interesne skupine; vključili smo profesorje fakultet mariborske univerze, člane nevladnih organizacij in predstavnike zainteresirane javnosti. Takrat smo bili edina slovenska občina, ki se je na tak način lotila pisanja strategije, kar je po sprejemu strategije poželo veliko odobravanja na ravni EU.

Prepoznani smo bili kot strategija z inovativnim pristopom in povabili so nas, da strategijo in njen nastanek predstavimo na drugi peer review konferenci v Gentu 2016, ki jo je Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko Evropske komisije organiziral skupaj z Mrežo za urbani razvoj EU (Urban Development Network), kot eno izmed treh mest, ki se je predstavilo s svojo trajnostno urbano strategijo.

To je bil tudi zame osebno proces. Preden sem se pridružil ekipi bivšega župana kot vodja nepremičninskih projektov, sem namreč deloval v gospodarstvu. Timsko delo mi je blizu že iz preteklosti, vendar je tukaj še en drug pogled, več holističnega pristopa, kjer pogledaš celotno sliko, in temu primerno nastavljaš ukrepe. Mi smo bili takrat edina občina, ki je ta segment umestila v strategijo, vendar smo se zavedali, da v luči podfinanciranja občin krožnega gospodarstva ne moremo financirati iz za ta namen razpoložljivih kohezijskih sredstev, iz katerih naj bi se financiralo izvajanje TUS. 

Igor Kos na konferenci v Bratislavi, oktober 2019

Kako je prišlo do ustanovitve Inštituta Wcycle?

Proces nastajanja TUS je bil sočasno kreacija krožnega modela za mesto, kjer smo se s privatnim sektorjem, javnimi podjetji in občinsko upravo veliko pogovarjali in razmišljali o potencialnih rešitvah. Ko je bil TUS potrjen, in s tem sistem krožnega gospodarstva prvič tudi javno predstavljen, smo ugotovili, da je potrebno vzpostaviti neko nevtralno telo ali entiteto, ki bi delovala izven občinske uprave, a bila vseeno povezana z glavnimi akterji. Ta naj bi omogočala relativno svoboden razvoj, brez administrativnih ovir in birokratskega upočasnjevanja idej.

Pri ustanavljanju smo za razliko od veliko drugih mest izhajali iz javnega sektorja, kjer je pet naših ustanovnih javnih podjetij (Energetika Maribor d. o. o., Marprom d. o. o., Mariborski vodovod d. d., SNAGA d. o. o., Nigrad d. d.) dobilo soglasje mestnega sveta za ustanovitev inštituta Wcycle Maribor.

V procesu ustanavljanja inštituta smo se ukvarjali z vprašanjem, kako ga formirati, da bo poslovna oblika omogočala čim širšo vključenost inštituta v posamezne procese in v evropske razpise. Zato smo se odločili, da ga registriramo kot neprofitni zavod, kar nam omogoča malo drugačne pogoje sofinanciranja na določenih projektih. 

Jaz sem takrat iz kabineta župana prešel na inštitut, ker sem enostavno zaupal predhodnemu procesu, in sem šel iz 'varne' občinske službe v relativno negotovo nevladno, novo nastajajočo organizacijo. V ta proces je bilo treba vložiti veliko dela in zdaj, v drugi polovici aprila (2020, op. p.), so pretekla tri leta, odkar inštitut uspešno deluje.

Kako se je vaš inštitut razvijal v teh nekaj letih od ustanovitve?

Na začetku sva bila le dva. Kaj kmalu smo ugotovili, da potrebujemo nekoga, ki se ukvarja s pravnim vidikom projektov, saj je pri krožnem gospodarstvu pravni del pomemben. Pred kratkim smo se dodatno okrepili tudi z osebo, ki je zadolžena za komuniciranje.

Odpreti želimo prostor za tiste, ki želijo delati na tem področju, ker trenutno v Sloveniji programov za krožno gospodarstvo v formalnih institucijah, kot so fakultete in visokošolske ustanove, ni. Mlademu kadru želimo omogočiti, da z delom pri nas pridobi kapacitete za samostojno delovanje na tem področju.

Vaše delo je projektne narave. Kako izbirate teme, s katerimi se prijavljate na projekte?

Prvi odobren projekt je bil v okviru programa Interreg Območje Alp, saj smo želeli začeti z majhnimi koraki, da preverimo odziv. Projekt z imenom GreenCycle se prav v teh dneh uspešno zaključuje. V okviru projekta je pet evropskih mest oblikovalo pet strategij za prehod na krožno gospodarstvo. Te veljajo tudi za ene prvih tovrstnih strategij v Evropi. S tem projektom smo dobili tudi zeleno luč, da smo na pravi poti.

Ko smo oblikovali strategijo, je nastal tudi akcijski načrt, v katerem so javna podjetja definirala 20 projektov, na katerih bi želela delati in graditi svoj razvoj. Teh 20 projektov je tudi osnova, na podlagi katerih iščemo možnosti financiranja skozi različne razpise, s katerimi želimo določene stvari testirati in izvesti.

To počnemo, na primer, v projektu programa UIA (Urban Innovative Actions) Urbana zemljina za hrano (Urban Soil 4 Food), kjer testiramo uporabo dveh snovnih tokov, torej biološkega odpada in zemljine iz gradbenih del, ter želimo ustvariti rodovitno prst in jo nato uporabiti v prostoru; testno na skupnostih vrtovih pod Pekrsko Gorco in pri delu javnega komunalnega podjetja Snaga, ki skrbi za vzdrževanje javnih površin. Pri tem ne gre za kompostiranje, kar je klasični postopek, ampak nekatere druge procese, med njimi tudi pirolitični proces za večji biološki odpad, kot so vejevje in delci, ki nastanejo pri vzdrževanju javnih površin. Bistvo je, da imamo z dvema snovnima tokovoma v mestu strošek, a če nanje gledamo kot surovino, iz katere lahko naredimo produkt in ga ponudimo na trgu, lahko s tem dvakratni strošek obrnemo v dobiček.

Projekt Urbana zemljina za hrano je letos na Forumu mest v Portu dobil nagrado za najboljši zeleni projekt med vsemi 53 razstavljenimi projekti in bil izbran s strani organizatorjev kot eden izmed treh projektov, ki so se predstavili novi komisarki za regionalni razvoj.

Priznanje za najboljši zeleni projekt, Urban Soil4Food, na Forumu mest v Portu (2020)

S kom vse sodelujete v projektih in na kakšen način?

To je odvisno od projekta. V projektu Urbana zemljina za hrano, ki ga uradno vodi Mestna občina Maribor, so ob našem inštitutu partnerji še Zavod za gradbeništvo Slovenije iz Ljubljane, E-zavod s Ptuja, ki je v veliko pomoč pri organizaciji delavnic in prenosu znanj, Zavod za inovativnost in podjetništvo iz Maribora, ki se osredotoča na prehrambne verige, Aktiviraj.se, lokalna nevladna organizacija, ki skrbi za tehnično podporo pri samih urbanih vrtovih, nastalih v okviru projekta, Deltoplan, privatno podjetje, ki skrbi za pravne vidike določenih postopkov, in javno komunalno podjetje Snaga.

Pestrost različnih akterjev, od privatnega sektorja do javnega, nacionalnih inštitutov, do privatnih inštitutov in malih lokalnih nevladnih organizacij, je rezultat tega, kako smo delovali že v času oblikovanja TUS. 

Urbani vrtovi pod Pekarsko gorco, ki so nastali v okviru projekta Urbana zemljina za hrano (Vir: arhiv WCYCle inštituta)

Vaše delo in implementacija določenih ukrepov in projektnih aktivnosti je odvisna od trenutne politične klime v mestu. Kako ocenjujete prehod na novo politično vodstvo? Ste našli skupni dialog?

Vsako novo politično vodstvo se sooča z neko zatečeno situacijo in svojim videnjem razvoja mesta, zato je potreben čas, da se stvari zložijo skupaj. V ta namen smo z vodstvom imeli konstruktivni proces pogovorov o skupnih aktivnostih. Predstavili smo jim naše aktivnosti in koristi za mesto. Projekti so v mesto pripeljali tudi kar nekaj nepovratnih sredstev. Sredstva pomagajo pri razvoju dejavnosti in so hkrati vzpodbuda, saj dobiš potrditev in voljo do dela, ko so projekti uspešno izvedeni.

Z novim Evropskim zelenim dogovorom in Krožnim gospodarstvom 2.0 se te usmeritve kažejo tudi za prihajajoče programsko obdobje 2021–2027. Tukaj smo v Mariboru odlično umeščeni, je pa na nas, kako bomo to izkoristili v naslednjih letih.

Najbrž se pri delu soočate tudi z določenimi ovirami, katere bi izpostavili?

Glavna ovira je še vedno nerazumevanje koncepta s strani določenih deležnikov. Tisti, ki so v svoji coni udobja, bi seveda želeli nadaljevati z business as usual (delovati brez sprememb, op. p.). Zakaj bi kaj spreminjali, če za njih deluje? Ampak to »za njih deluje« je pravzaprav v zelo ozkem pomenu, saj za okolico mogoče ne deluje tako dobro, kot si to sami predstavljajo.

Druga takšna ovira je splošno nerazumevanje, da je edina stalnica v življenju sprememba. Kam pelješ te spremembe in na kakšen način jih izvajaš, je tisto, s čimer lahko zagotoviš trajnostni razvoj ali ga zaviraš. Mi želimo dvigniti zavest in aktivno vključevati akterje, da bodo razumeli, da, kot že oguljena fraza pravi, »ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov z istim načinom dela«. Vprašanje je, na kakšen način izboljšati rezultate svojega dela in t. i. mestnega servisa, saj so potrebne določene spremembe.

Ustanovitev holdinga v Mariboru (ki združuje javna podjetja in javne zavode) je korak v pravo smer, a potrebno bo še kar precej dela, da se bodo določeni načini ravnanja s snovnimi viri osvojili kot osnova za delovanje, in takrat bomo na pravi poti.

Voden ogled Sortirnice Snaga, Maribor 

Na spletni strani imate zapisano: »8 % površine Maribora predstavljajo degradirana območja, ki jih je mogoče regenerirati«. Eden izmed vaših ustanoviteljev, Nigrad d. d., je trenutno vključen v URBACT omrežje URGE, v katerem želijo oblikovati metodologijo za uporabo gradbenih materialov, ki bo implementirana na večjih gradbiščih in s čimer bodo doprinesli k krožnemu gospodarstvu v mestih. Izvajate tudi vi trenutno kakšne projekte, ki naslavljajo področje gradbeništva in degradiranih območij?

Projekt Cinderella v okviru Obzorja 2020 je tak projekt, ki ga izvaja Nigrad d. d. in v katerem sodeluje tudi naš inštitut. V njem se sprašujemo, kakšni so načini ponovne uporabe gradbenega materiala. Gradbeni odpad je mogoče v javnih razpravah podcenjen, ampak predstavlja skoraj eno tretjino vseh odpadkov.

Mi želimo ponovno uporabo promovirati skozi ponovno uporabo stavb. Vsake stavbe namreč ni potrebno rušiti, ampak jo je mogoče ponovno uporabiti, tudi če se uporabi na drugačen način, kot je bila njena primarna uporaba.

Že pri pripravi TUS smo skupaj z Ministrstvom za okolje in prostor in organizacijami, ki so izvajale popis degradiranih območij, ugotovili, da je v mestu okoli 8 % urbanih območij degradiranih, kar pomeni dvoje. (1) Ta območja so trenutno neizkoriščena, a so komunalno opremljena. Na teh območjih torej mesto nima stroškov z novo komunalno infrastrukturo. Seveda je potrebna obnova, a so to območja, ki so že bila odvzeta naravnemu delu mestnega okolja, in jih je mogoče ponovno uporabiti. (2) Na teh območjih lahko mesto bazira svoj nadaljnji razvoj in jih ponovno uporabi za namene, ki mogoče niso enaki njihovi primarni funkciji. Mesto se lahko odloči, da določen del ne bo več industrijski, ampak bo mogoče postal bivalni, in počasi razvija v to smer. Ni potrebno investitorjem dajati na razpolago zelenih površin, ampak jih je treba usmeriti drugam. A to so politične usmeritve mesta.

Kakšne so vaše izkušnje sodelovanja z drugimi občinami v Sloveniji?

V sodelovanje z mestnimi občinami sem bil vključen v času oblikovanja trajnostnih urbanih strategij. Takrat se je enajst mestnih občin povezalo v Združenje mestnih občin Slovenije (ZMOS), ki je posledično dobilo vlogo prvostopenjskega organa pri črpanju sredstev.

Sodelujemo tudi s posameznimi občinami. Trenutno pomagamo Kranju, ki je vključen v projekt CityCircle v okviru programa Interreg Srednja Evropa. Povabili so nas, da z njimi delimo našo izkušnjo postavitve inštituta kot nekega vozlišča za mesto na področju krožnega gospodarstva, kar je tudi cilj njihovega projekta.

Vsekakor si želimo povezovanje v Slovenji še okrepiti in smo zelo odprti za sodelovanja.

Kakšna pa je vaša vpetost v evropski kontekst?

Mednarodno je naše delovanje nekoliko bolj razvejano. Na povabilo Ministrstva za okolje in prostor smo se pridružili partnerstvu za krožno gospodarstvo v okviru Urbane agende EU, ki je bilo vzpostavljeno aprila 2017. Na podlagi našega dela in projektov je bil Maribor in kasneje tudi inštitut prepoznan kot deležnik, ki lahko s svojimi izkušnjami in znanjem pozitivno pomaga pri razvoju na evropskem nivoju.

Tako smo skupaj z ostalimi partnerji dve leti snovali akcijski načrt, ki je nastal v dvanajstih točkah in bil kasneje tudi resno obravnavan s strani Evropske komisije pri vzpostavitvi Krožnega gospodarstva 2.0.  

Sestanek Partnerstva za krožno gospodarstvo v okviru Urbane agende EU, Bruselj, oktober 2019 

Iz tega partnerstva sta nastala tudi že dva projekta, in sicer URBACT projekt (omrežje UrbRec), v katerega sicer nismo vključeni, in ESPON projekt, kjer sodelujemo.

V tem ESPON projektu SHARING se ukvarjajo s sodelovalnim gospodarstvom (collaborative economy). ESPON je v Maribor poslal skupino strokovnjakov, ki so v mestu naredili mapiranje sodelovalnega gospodarstva. Zdaj čakamo na rezultate mapiranja, ki nam bodo omogočali mednarodno primerjavo z ostalimi partnerskimi mesti (Haag, Prato, Oslo in Porto).

Skozi partnerstvo Urbane agende EU smo pridobili ogromno kontaktov. Inštitut je postal tudi član nekaterih organizacij v Bruslju, ki smo jih prepoznali kot koristne za naše delovanje in oni nas kot ustrezne člane.

Ena izmed tovrstnih organizacij je ACR+, prek katere je tudi komunalno podjetje Snaga kasneje dobilo možnost sodelovanja v projektu WINPOL, ki se trenutno izvaja. Gre za digitalizacijo pobiranja odpadkov, se pravi naslednji korak v razvoju zbiranja komunalnih odpadkov.

Na kakšen način iščete partnerstva v Evropi?

V tem trenutku ne iščemo partnerstev, sam smo že od začetka povabljeni v določena partnerstva na podlagi našega preteklega dela. To je mogoče eden naših največjih dosežkov, ki si ga lahko v tem trenutku pripišemo, saj pomeni, da smo v mednarodnem okolju dobili nek status, tako zaradi našega delovanja v mrežah, določenih projektih in partnerstvu Urbane agende EU.

Ob tem se poskusimo udeleževati konferenc, na katere nas povabijo, kjer predstavimo model in naše delovanje. Doslej smo s tem pritegnili veliko pozornosti, kar nakazuje tudi dejstvo, da smo bili do zdaj raziskovani kot študija primera dobre prakse že desetkrat s strani različnih organizacij.

Sodelovanje na konferenci UNDP v Podgorici, junij 2019 

Pred kratkim smo prejeli dokument francoskega nacionalnega inštituta za krožno gospodarstvo, ki se je ukvarjal z našim modelom, kot enim izmed pionirjev v Evropi. Tudi to delo, čeprav je nekoliko manj vidno, postavlja Maribor in naš inštitut na evropski zemljevid in nam omogoča relativno enostavno oblikovanje partnerstev.

Pri partnerstvih smo seveda ves čas pozorni na tistih 20 točk akcijskega načrta, saj je potrebno imeti pred seboj ves čas celotno sliko.

Da smo prišli do te točke, je bilo potrebno veliko dela in ogromno osebnega vložka, potovanj, a imamo zdaj tudi rezultate, na katere smo seveda ponosni.

Kako dobro poznajo Mariborčani koncept krožnega gospodarstva? So seznanjeni z vašim inštitutom in vašim delom?

Bom zelo odkrit, mislim, da ne dovolj, prav zato smo čutili, da je potrebno stvari na tem področju izboljšati, saj je bil naš fokus do zdaj bolj na vsebinah in manj na promociji. Zdaj ugotavljamo, da je bil ta segment nekoliko podhranjen in razvijamo nekoliko drugačen pristop. Sama tema krožnega gospodarstva je znana, a se v praski še ne kaže, kot bi si želeli.

Kakšna prizadevanja za dvig zavesti o krožnem gospodarstvu načrtujete?

Želimo, da se ljudje zavedo, da lahko ogromno naredijo sami in pomagajo pri uveljavljanju določenih principov. Za primer, Snaga je pri privatnih hišah prešla iz zbiranja plastičnega odpada na ekoloških otokih na rumene vreče po gospodinjstvih. Vsako gospodinjstvo letno prejme 25 vreč, in če jim je to premalo, se morajo vprašati, zakaj jim je premalo, saj vendar sami nakupujejo določene izdelke in polnijo plastične vreče. Z vsakim nakupom določamo nove vire odpadkov oziroma embalažo, ki jo zavestno odvržemo. Ker je potrebno dodatne rumene vreče plačati, je to še dodaten impulz in strošek, ki gre iz lastnega žepa.

Infografika, ki jo je pripravil WCYCLE inštitut in opozarja na vire odpadne hrane

Vsak posameznik lahko naredi veliko tudi s tem, da razmisli, ali bo za premagovanje kratkih razdalj, ki jih zdrav človek lahko brez problema premaga s kolesom ali peš, uporabil avtomobil.

Z minimalnimi prilagoditvami dnevnih rutin lahko naredimo ogromno in ob tem tudi prihranimo ter poskrbimo tudi za osebno zdravje. Te teme smo nagovarjali tudi s partnerji v Kažipotu Slovenije, kjer v krožnem trikotniku ena izmed stranic krožnega gospodarstva predstavlja spremembe naših navad, vedenja in dojemanja naše realnosti. Treba je poudariti, da ne gre za zniževanje življenjskega standarda, ampak le, da lahko imamo z malimi prilagoditvami ogromen vpliv na dogajanje v družbi.

Tudi vi v osebnem življenju sledite tem načelom?

Bilo bi zelo dvolično, če bi nekaj govoril, delal pa nekaj drugega. Nekatere stvari, o katerih govorim, sem začel tudi izvajati. Na primer črne posode (za ostale odpadke) skoraj ne uporabljam več, kadar je le mogoče grem do pisarne s kolesom, tudi delo od doma se mi ne zdi bav bav, oziroma ga vidim kot dobro rešitev v določenih situacijah in je lahko kdaj celo boljša alternativa pisarni.

Izpostavili ste tudi, da je Maribor v Sloveniji in Evropi poznan kot primer dobre prakse. Ob tem me zanima, od kot vi črpate svoje ideje? Katera mesta so za vas vir navdiha?

Izhajamo iz izzivov, s katerimi se srečujemo v mestu. Nato pogledamo, kako stvari rešujejo drugje. Zdaj se na primer veliko ukvarjamo s tem, kako bi nam zakonodaja lahko omogočila ponovno uporabo vode iz čistilnih naprav, torej, katere dodatne procese čiščenja bi bilo potrebno vključiti, da bi jo lahko uporabljali v industrijske in druge namene. To bi bilo dobro izhodišče, če recimo vemo, da samo v Mariboru na čistilni napravi leto spustimo v Dravo sedem milijonov kubikov vode, kar je kar polovica vse vode, ki jo na letnem nivoju porabimo s pitno vodo. Sprašujemo se, če imamo vire, ki bi to vodo lahko porabili, kjer tudi javni sektor ponuja določene rešitve. Na primer, še vedno spiramo ulice s pitno vodo. Vodo bi lahko uporabili v industrijskih procesih in v gradbeništvu, na primer za mešanje betona. Tukaj se pojavljajo izzivi, kako to implementirati in preprečiti, da bi država preveč posegala v obdavčitev, da bi imela ta voda dejansko svojo komercialno vrednost napram pitni.

Primer ponovne uporabe vode smo imeli priložnost videti v okviru partnerstva za Urbano agendo EU v Pratu, v Italiji. Mesto je namreč center tekstilne industrije v državi, in je po svoji velikosti primerljivo z Mariborom. Z dodatnim čiščenjem vode so tam zagotovili ponovno uporabo vode za tekstilne tovarne. Pri barvanju tekstila se namreč porabi ogromne količine vode in zato so zgradili 75 kilometrov cevovodov in vodovodov, ki povezujejo tekstilne tovarne in čistilno napravo, kjer se voda po določenih dodatnih postopkih dodatno prečisti in pošlje nazaj. Takšna rešitev bi lahko bila zanimiva za Maribor in širšo okolico.

Zanimiv se nam zdi tudi primer iz Osla, kjer so se odločili, da bodo pri svojih javnih naročilih za določene gradbene posege kot pogoj določili mejo ogljičnega odtisa delovnih strojev. Odločili so se, da strojev nad določenim ogljičnim izpustom ne tolerirajo več, ter to skozi javna naročila omejili in s tem prisilili gradbena podjetja k posodobitvam. Tako želijo zmanjšati onesnaževanje zraka in dati signal, na kakšen način želijo delovati.

Zbirni center kosovnih odpadkov v Oslu, kjer imajo predmete razstavljene za morebitno ponovno uporabo (Vir: arhiv WCYCLE inštituta)

To je velikokrat preslišano. Javna naročila so odličen instrument za implementacijo tovrstnih principov. Denarja v javnem sektorju, ki gre na letnem nivoju za javna naročila, je ogromno, način, kako se ga porabi, pa daje ustrezne signale javnosti glede tega, kaj je sprejemljivo in kaj ni, in v katero smer se naj skupnost razvija. Je torej še zelo neizkoriščen instrument uveljavljanja trajnostnega razvoja. Tudi mi, na primer, vizitke tiskamo na recikliran papir, enostavno je to pri nas pogoj.

Zaključimo najin intervju s vprašanjem, na kaj ste pri vašem delu najbolj ponosni?

Da smo v treh letih delovanja prišli tako daleč. Ponosni smo, da smo Maribor in inštitut postavili na evropski zemljevid na temo krožnega gospodarstva. Lahko smo ponosni na vse, ki so z nami na tej poti, saj ta ni odvisna le od enega, vsak ima v procesu vlogo, to je timsko delo. Najbolj ponosen sem na tim sodelavcev, ki je od začetka zraven, in vse, ki so se nam pridružili in pomagali razvijati ideje.

Pogovarjala se je Nina Plevnik, IPoP - Inštitut za politike prostora.

--

Vir fotografij in infografike: arhiv WCYCE inštituta