Digitalno Uber alles

Čar digitalnega

Z vidika potrošnika so nove digitalne platforme praktične in pregledne. Če poskušamo priti s točke A do točke B v nepoznanem mestu in nimamo lokalne valute ali načrtujemo nekaj dni ostati v nekem drugem kraju, nam lahko digitalna orodja, kot sta Uber in Airbnb, precej olajšajo življenje. Ni se treba pogajati o stroških, saj so vnaprej natančno določeni. Odzivi uporabnikov so del procesa in nam omogočajo sprejemanje informiranih odločitev. Poleg tega je prisotna tudi določena mera zanesljivosti, saj vnaprej poznamo ime in druge podatke našega Uber voznika ali Airbnb gostitelja.

Digitalne platforme poudarjajo tudi dejstvo, da njihovi vozniki in gostitelji prihajajo iz različnih družbenih skupin. Njihov argument je, da jih uporabljajo posamezniki, ki si želijo zagotoviti dodatni zaslužek.

Nedavno sem v Bilbau klepetal z uslužbenko ameriške vlade iz Washingtona, ki je povedala: »Nazadnje ko sem uporabljala Uber, je bil moj voznik zaposleni na Svetovni banki, ki Uber uporablja ponoči, da se lažje spopada s kronično nespečnostjo.«

Toda anekdota kaže na to, da so taki posamezniki v manjšini, še zlasti tisti za volanom ali na kolesu. V Evropi smo bili priča nekaj protestom in sodnih postopkom, še zlasti proti Uberju, v imenu voznikov, ki se borijo preživeti z že tako nizkimi prihodki. Upor je vključeval demonstracije, občasno tudi nasilne, v mestih, kot sta Pariz in Bruselj, kjer so visoko regulirani taksisti hoteli preprečiti vdor v zavarovan in relativno privilegiran poklic.

Upori so se na obeh straneh Atlantika razlili tudi na sodišča. Nazadnje v potencialno prelomnem primeru je sodišče v Veliki Britaniji (UK Employment Tribunal) zavrnilo Uberjevo trditev, da gre za tehnološko, ne pa transportno podjetje. S tem je sodišče zavrnilo trditve podjetja, da so njihovi vozniki samozaposleni in odločilo, da mora Uber zagotoviti pravice iz delovnega razmerja, vključno z minimalno plačo, nadomestila za odsotnost v primeru bolezni in pravico do letnega dopusta. Sodniki so bili pri svojih sklepih o Uberjevem poslovnem modelu neusmiljeni:

»Predstava, da je Uber v Londonu mozaik 30.000 malih podjetij, povezanih s skupno »platformo«, se nam zdi popolnoma nesmiselna,« so rekli sodniki. »Vozniki se ne in se niti ne morejo pogajati s potniki … Ponujeni so jim striktni Uberjevi pogoji, ki jih tudi sprejemajo.«

Uber, ki ima po nekaterih ocenah 30.000 voznikov v Angliji in Walesu, trenutno pripravlja pritožbo na odločitev sodišča, ki bo imela posledice tudi za druga digitalna podjetja, kot sta Deliveroo in Amazon. Medtem so proti Uberju odločila sodišča v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji. V zadnjih dveh primerih so že vložili pritožbe, medtem ko so sodišča v Italiji in Španiji že razsodila proti UberPopu, najcenejši storitvi podjetja.

Soba z razgledom

Airbnb, ki se prodaja kot »skupnostna tržnica za ljudi, da ponudijo, poiščejo in rezervirajo edinstvena prenočišča po vsem svetu«, ni nič manj kontroverzna zgodba. Airbnb deluje v 34.000 mestih po vsem svetu in se je uveljavil kot ključni igralec v turističnem sektorju, čeprav se ne označuje kot podjetje tega sektorja.

Za tiste, ki imajo proste nepremičninske kapacitete, je Airbnb dobrodošla platforma z več kot 2 milijonoma ponujenih nastanitev. In s tem je mogoče zaslužiti. V Dublinu, na primer, je lastnik z oddajanjem svojega stanovanja na območju Temple Bar v enem letu zaslužil več kot 79.000 evrov. Uprava mesta Dublin je, podobno kot London, glede kratkotrajnega oddajanja precej sproščena. Določena mehka pravila so uvedli šele po lokalnih protestih. Tudi nekoliko južneje, v Lizboni, z ukinjanjem najemniških kontrol in odprodajo praznih stanovanj na javnih dražbah dvorijo Airbnb-ju.

Po besedah lizbonskega župana, Fernanda Medine, ponujajo platforme, kot je Airbnb, vznemirljive priložnosti. »Prvič turizem omogoča veliko ljudem, da sodelujejo pri razvoju mesta,« pravi Medina. »Ne sme nas biti strah te nove dinamike, ne smemo se bati rasti. Ravno nasprotno, mesto moramo pripraviti, da bo lahko sprejelo še več turistov.«

Župani drugih evropskih mest imajo drugačen pristop. Ada Colau, nekdanja aktivistka za stanovanja, zdaj županja Barcelone, je obljubila, da se bo spopadla s korozivnimi učinki, ki jih imajo take platforme na najemništvo v mestu. Poleti 2016 je mestna uprava zagnala akcijski načrt, s katerim je naslovila ta problem in uvedla kazni v višini do 600.000 evrov za neregulirano oddajanje nepremičnin. Mesto je Airbnb-ju in drugim platformam že naložilo serijo denarnih kazni, vendar je te direktive pregovorno težko izvajati.

Barcelona kot glavni problem teh platform zaznava njihov vpliv na lokalni stanovanjski trg. Nastanitvene kapacitete, ki bi bile sicer razpoložljive za lokalne prebivalce, zdaj zasedejo turisti. Posledično se zmanjša dostopnost najemniških stanovanj, cene tistega, kar je na voljo, pa močno narastejo.

Katalonska prestolnica pa ni edino evropsko središče, kjer se je mestna uprava odločila omejiti kratkoročno oddajanje preko spletnih platform. Od 1. maja 2016 je nov zakon v Berlinu, Zweckentfremdungsverbot, prepovedal kratkoročno oddajanje celotnih stanovanj turistom brez soglasja občine. Posamezniki, ki niso prebivalci Berlina, lahko najamejo samo posamezne sobe v stanovanjih, ne pa celotnih stanovanj. Kršitelje čakajo visoke kazni. Istočasno je mesto omejilo višino zaslužkov, ki jih lahko imajo lastniki stanovanj s kratkotrajnim oddajanjem turistom. Kot pravi Andreas Geise, vodja mestnega oddelka za prostorsko načrtovanje, hočejo s tem zavarovati sklad stanovanj za prebivalce in rastočo populacijo priseljencev.

Velika evropska mesta, kot sta Pariz in Amsterdam, to področje in možnosti še preučujejo. Francoska prestolnica je eno od francoskih mest, ki izvaja nacionalni zakon iz leta 2012, po katerem morajo lastniki za kratkoročno oddajanje stanovanj za več kot 120 dni na leto pridobiti dovoljenje mestne uprave. V Amsterdamu, še enem magnetu za turiste, je uprava prepovedala kratkotrajno oddajo stanovanj za več kot 60 dni na leto.

Širša slika

Ti primeri kažejo na izzive evropskih zakonodajalcev in oblikovalcev politik, ko se soočajo z novimi tehnologijami. Med mesti ni strinjanja o tem, kako ravnati. V povezavi s stanovanjskimi platformami, na primer, lahko vidimo očitne razlike med mesti, kot so London, Lizbona in Dublin na eni strani ter Barcelono, Berlinom in Amsterdamom na drugi.

Deljena mnenja so vidna tudi na različnih ravneh upravljanja EU. Evropska komisija je objavila poročilo na temo sodelovalnega gospodarstva, v katerem prepoznava potrebo po zakonodaji brez zaviranja digitalnega podjetništva, ki ga evropsko gospodarstvo potrebuje za rast.

Podpredsednik Evropske komisije Jyrki Katainen, pristojen za pristojen za delovna mesta, rast, naložbe in konkurenčnost, pravi: »Konkurenčno evropsko gospodarstvo potrebuje inovacije, tako na področju izdelkov kot storitev. Naslednji evropski samorog bi lahko zrasel iz sodelovalnega gospodarstva. Naša vloga je spodbuditi oblikovanje pravil, ki bodo dovoljevala poslovnim modelom, da se razvijajo, istočasno pa zaščitila potrošnike in zagotovila pravično obdavčenje in pogoje zaposlovanja«.

Poročilo prepoznava pristojnost držav članic v zvezi z vprašanji zaposlovanja in delovnega prava v primerih, kot sta Uber in Deliveroo. Poleg tega se je Komisija jasno izrekla o nenaklonjenosti do podeljevanja licenc in drugih korakih, ki bi zavirala podjetniško aktivnost. Še posebej so poudarili, da:

“Ponudniki storitev naj bodo zavezani k pridobitvi poslovnih dovoljen in licenc samo, kadar je to nujno potrebno za zagotavljanje ciljev javnega interesa. Popolne prepovedi aktivnosti naj bodo skrajni ukrep. Platforme naj bodo predmet avtorizacij ali licenc samo, kadar delujejo kot posredniki med potrošniki in tistimi, ki ponujajo dejanske storitve (npr. prevoz ali nastanitvene storitve).«

Osmišljanje prihodnosti

Kaj to pomeni za nas? Oblikovalci politik in zakonodajalci na obeh straneh Atlantika si prizadevajo držati korak s tehnološkim razvojem vratolomne hitrosti in njegovimi posledicami za življenje v mestu. Medtem ko to pišem, se mesta širom ZDA dogovarjajo z Uberjem in Lyftom za prevzem dela javnega prevoza po državi. Uber medtem v sodelovanju z Googlom v Singapurju in Pittsburghu preizkuša vozila brez voznikov. Ali kdo še dvomi, da je ta prihodnost na poti v Evropo?

Mestne uprave bodo morale še naprej teči, da bodo obdržale korak. Kaj potrebujejo, da bodo v našem imenu sprejemale prave odločitve? Jasna usmeritev Komisije je seveda v pomoč. Čeprav se ne bodo vsi strinjali z vsebino celotnega poročila, so takšne usmeritve gotovo dobrodošle. Z vidika gospodarstva ima Komisija prav, da poudari potencialno vrednost digitalnih tehnologij in potrebo po uravnoteženju zakonodaje in inovacij.

Novo partnerstvo pod pokroviteljstvom Urbane agende za EU je bilo napovedano ob pravem času. Partnerstvo za digitalni prehod, ki ga vodi Estonija s podporo Oula in Sofije lahko pomembno prispeva k širjenju razumevanja teh problemov in pravilnega pristopa k javnim politikam.

Pomembno je, da ustvarjamo prostore za deljenje izkušenj med ključnimi urbanimi deležniki. URBACT ima tukaj pomembno vlogo. Program bo prispeval k Partnerstvu za digitalni prehod, ki bo z delom začelo letos, že zdaj pa prispeva k partnerstvu za stanovanja, ki ga ti problemi prav tako zadevajo. Istočasno se tekoči projekti prav tako dotikajo ključnih vprašanj. Predvsem omrežje Interactive Cities, ki ga vodi Genova in vključuje 10 mest, raziskuje izzive in priložnosti digitalnega prehoda.

Hitro spreminjajoča se agenda bo mnoge urbane deležnike po Evropi zanimala tudi v prihodnje. V prihajajočih mesecih bomo tako spremljali situacijo in redno poročali o aktualnem dogajanju.

Digital Uber Alles, Eddy Adams