Ali Evropa lahko postane trajnostna do leta 2030? Samo če mesta prevzamejo pobudo

Evropska komisija je januarja objavila dolgo pričakovani dokument, v katerem je predstavila strategijo EU za reševanje dveh največjih groženj našega časa: revščine in podnebnih sprememb. Dokument, ki so ga pripravljali tri leta, potrjuje zavezanost EU k izgradnji trajnostnega gospodarstva do leta 2030. Poročilo se sklicuje na 17 ciljev trajnostnega razvoja  Združenih narodov in opredeljuje več področij, v katere je treba vlagati. Krožno gospodarstvo, digitalizacija in zelena mobilnost so opredeljeni kot posebne prednostne naloge, ki jih je treba vključiti v širši globalni krizni načrt. Kot je pojasnjeno v dokumentu, takšen načrt ne zadeva le preprečevanja katastrof, temveč tudi izboljšanje kakovosti življenja vseh živih bitij.

Zavezanost k upoštevanju takšnega okvira je vsekakor pozitivna stvar. Ker je nujnost reševanja okoljskega opustošenja vse bolj očitna, pa so zaradi novih raziskav, ki razkrivajo razsežnost uničevanja biotske raznovrstnosti, mnogi kritizirali Komisijo, da naj ne bi storila dovolj. Od šolskih stavk pa do protestov proti izumrtju in predlogov za novo okoljsko politiko (Green New Deal) – ljudje po vsem svetu zahtevajo načrt za spremembe na podlagi konkretnih ukrepov. Žal pa jih poročilo ponuja le nekaj. Kot je nedavno izjavila Patrizia Heidegger, direktorica za globalne politike in trajnostni razvoj pri Evropskem uradu za okolje (EEB):

„Čas za razmislek je bil leta 2015, ko so EU in njene države članice podpisale cilje trajnostnega razvoja. Zdaj je čas za ambiciozne zaveze […] EU ima enega najslabših okoljskih odtisov na prebivalca, saj naši netrajnostni življenjski slogi temeljijo na izkoriščanju virov in delovne sile v drugih delih sveta. Gospodarstvo prihodnosti mora upoštevati okoljske in socialne posledice zunaj naših meja, namesto da živimo v iluziji nizkoogljične Evrope, ki učinkovito izkorišča vire ter izvaža proizvodnjo, ki zahteva veliko virov, v druge dele sveta.“

Obstajajo pa tudi lokalne težave. Medtem ko dokument ponavlja, da bodo cilji trajnostnega razvoja služili kot kompas za prihodnjo strategijo, podrobnejši pregled kaže, da bodo o izvajanju ciljev dejansko v veliki meri odločale države članice same. V poročilu je zapisano, da se EU nacionalnim vladam strategija ne bo vsiljevala ter da bodo imele te „več svobode“, da se odločijo „ali in kako želijo prilagoditi svoje delo“ na podlagi načrta. Glede na težnjo vlad, da zaobidejo zakone EU – kaj šele nezavezujoče cilje – le malo nakazuje na to, da bodo tukaj opisani ukrepi zadostovali za soočanje z izzivom, ki grozi.

Kaj to pomeni za tiste, ki se ukvarjajo z urbanizmom?

Ker se nacionalne in mednarodne institucije pregovarjajo, kaj pravzaprav so njihove odgovornosti, bodo mesta igrala ključno vlogo pri morebitnem uspehu ali neuspehu cilja dokumenta. Do leta 2050 bo 80 % Evropejcev živelo v urbanih območjih. Že samo to dejstvo kaže, kako močno bo zmogljivost mest na prilagoditev in inovacije določila globalne trende. Odgovor platforme različnih interesnih skupin na poročilo to poudarja bolj kot dokument Komisije. Medtem ko imajo mednarodne institucije ključno vlogo pri oblikovanju strategije, pa imajo le mesta ustrezne demokratične strukture, ki omogočajo učinkovito izvajanje sprememb, je zapisano v odgovoru. S „skrbno gradnjo zavestnega lastništva med prebivalci“ in „upoštevanjem teritorialnih posebnosti, kulturnih vzorcev in pričakovanj,“ so lahko mestni akterji vodje za spremembe, so zaključili v odgovoru.

Celotna slika še zdaleč ni rožnata. Pravzaprav je eno najbolj skrb vzbujajočih izhodišč Dokumenta o razmisleku relativna nepripravljenost mest na soočanje s prihodnjimi izzivi. Številke so neizprosne. Kot je razvidno iz povezanih raziskav, ima le 26 % evropskih mest in 40 % velikih mest (več kot 150.000 prebivalcev) načrte prilagajanja na prihodnost, ki temeljijo na trajnostnih modelih. Če tukaj ne pride do velikih sprememb, se zdi, da je vsak poskus izvajanja večjih ciljev na mednarodni ravni obsojen na propad. Lahko bi upravičeno pričakovali, da bo Komisija izdala stroge smernice, v katerih bo opisano, kako se izogniti takšni katastrofi. A žal tudi to pričakovanje ni bilo izpolnjeno. Medtem ko Dokument o razmisleku usmerja urbaniste k obstoječim pobudam, kot so Konvencija županov: za podnebje in energijo, evropska nagrada za trajnostni razvoj  in Agenda EU za mesta, pa ne nudi bolj strukturiranih političnih priporočil. Glede na obseg izrednih razmer, s katerimi se soočamo, je odsotnost kakršnega koli sistemskega protokola nedvomno razočaranje.

Kaj je treba storiti?

V zadnjih mesecih je Greta Thunberg prevladovala na naslovnicah s svojim odkritim in brezkompromisnim pozivom k ukrepanju v zvezi z izrednimi podnebnimi razmerami. Njeno sporočilo „naša hiša gori“ je opomnik, da nihče od nas ne sme ostati pasiven. Kot je pred kratkim povedala v svojem govoru: „V naši sedanji družbi moramo spremeniti skoraj vse […] večji kot je vaš ogljični odtis, večja je vaša moralna dolžnost. Večja kot je vaša platforma, večja je vaša odgovornost.“

To niso bile le fraze za medije. To so bile zahteve, usmerjene neposredno na oblikovalce politik, vključno z urbanisti. Tako kot morajo posamezni državljani spremeniti svoje vedenje, morajo mesta prevzeti pobudo. To ne pomeni le spoštovanja ciljev trajnostnega razvoja in programov, ki jih je poudarila Komisija. Potrebno je tudi spontano sprejetje inovativnih trajnostnih politik.

Omrežje URBACT je polno primerov mest, ki so presegla merila, opredeljena v Dokumentu o razmislku. Eden takšnih primerov je prenosno omrežje BioCanteens. Z uvajanjem novih procesov razvrščanja in spodbujanjem ekološko pridelane lokalne hrane je mreža omogočila šolam, da poiščejo alternative za industrijsko proizvodnjo hrane. Za nekatere udeležence je to pomenilo zmanjšanje živilskih odpadkov za 80 %, in to brez dodatnih stroškov za občine. Še en primer je omrežje BeePathNet, ki je namenjeno odpravljanju škode, zadane biotski raznovrstnosti, s spodbujanjem čebelarstva. Medtem ko se število čebel po vsem svetu zmanjšuje, je Ljubljana zaradi te pobude zdaj dom 180 milijonov čebel.

Komisija pravilno poudarja vlogo, ki jo lahko ima tehnologija pri spodbujanju trajnostne politike. Digitalna orodja pa nikoli niso hitra rešitev in jih ni mogoče uporabiti kot nadomestek za organizacijo skupnosti. Mesta, kot je estonski Talin, zagotavljajo dobre modele, kako naj bi bilo videti ravnovesje. Od leta 1991 občina organizira zelo uspešno letno kampanjo pomladnega čiščenja. Z uporabo televizije, plakatov in družbenih omrežij so lahko organizirali množično čiščenje po okrožjih, pri čemer so se spopadali s kopičenjem odpadkov v celotnem mestnem območju. Tehnološko bolj podkovana pobuda podobne narave je multimedijska platforma Tropa Verde Santiago. Z nagrajevanjem ekološko osveščenega vedenja državljanov s kuponi, ki jih je mogoče zamenjati za dejanske nagrade, je mesto uspešno spodbudilo novo kulturo recikliranja.

To so preproste spremembe, ki jih je mogoče prav tako preprosto izvesti. Strategija EU se še naprej razvija, vendar pa institucije potrebujejo spodbudo, tudi s strani mest. Še je čas za predložitev povratnih informacij Komisiji v zvezi z dokumentom o razmisleku na platformi Europe Direct. To je dober začetek, da zapolnimo vrzeli v komunikaciji ter delimo zamisli o prednostnih nalogah politike in praktične nasvete. Dokument o razmisleku razkriva tudi stalno potrebo po organskem širjenju znanja. To nikakor ne pomeni ponovnega izumljanja kolesa. Kot kažejo URBACT omrežja, že obstajajo načrti, ki samo čakajo na prenos v druga mesta. Prilagajanje in širjenje teh primerov bi bil zagotovo koristen začetek pri spodbujanju trajnostnih praks na vseevropski ravni.

Za več informacij o tem, kako delujejo URBACT-ova omrežja na področju trajnostnega razvoja, si oglejte publikacijo ‘Cities in Action: Stories of Change’.

Povezava do originalnega članka: https://urbact.eu/europe-sustainable-2030-cities-lead-way

Prevod: Urša Jagar