8 urbanih trendov zadnjih 20 let

Objava Poročila o stanju svetovnih mest označuje še en mejnik v pripravi na Habitat III, vrh Združenih narodov o urbanizaciji, ki se bo odvijal jeseni. Obsežna in podrobna analiza razvoja mest v zadnjih dveh desetletjih je podlaga za strategijo, ki naj bi bila rezultat konference Habitat III, oziroma za novo urbano agendo.

Poročilo je zelo zanimivo tudi za tiste, ki ne sledijo podrobno procesu priprave na Habitat III. Dokument, ki ga je objavil UN-Habitat (Program Združenih narodov za naselja), je analiza številnih izzivov in trendov, s katerimi se soočajo današnja mesta. Čeprav veliko obravnavanih izzivov ni novih (in veljajo za »trdovratne«), so se v zadnjih dveh desetletjih pojavili novi trendi razvoja urbanih območij.

Tukaj je osem ključnih tem, obravnavanih v poročilu.

1. Neuravnotežena urbanizacija

Urbanizacija se brez dvoma odvija po vsem svetu, toda poročilo navaja, da se ti procesi v vseh regijah ne odvijajo z enakim tempom. Vodilna svetovna regija pri urbanizaciji je Afrika, evropska mesta pa zaznamuje najmanjša rast.

Pojav zelo velikih mest je prav tako eden od glavnih trendov. Število megamest je s 14 leta 1995 do leta 2015 naraslo na 29. Čeprav so ta mesta gospodarske gonilne sile, to niso najhitreje rastoči urbani centri, niti ne predstavljajo večine urbanega prebivalstva. Kar 59 odstotkov svetovne populacije živi v malih in srednje velikih mestih, ki tudi najhitreje rastejo.

Zaznati je tudi spremembe v reprodukcijskih trendih in starostnih kohortah znotraj mest. Raziskovalci ugotavljajo, da se je stopnja rodnosti z rastjo mest zmanjšala. Analitiki kot vzroke za to navajajo lažji dostop žensk do zaposlitev in izobraževanja. Čeprav se je število rojenih otrok zmanjšalo, se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšala tudi stopnja smrtnosti otrok. Zato se veliko območij sooča s presežkom mladih, kar pomeni, da velik delež njihove populacije sestavljajo mladi med 15 in 24 letom.

Najhitreje raste starostna skupina ljudi, starih 60 let in več, in sicer za skoraj 3,7 odstotkov vsako leto. To je vsesplošni svetovni trend. Z izjemo Afrike bo po pričakovanjih četrtina vsega svetovnega prebivalstva do sredine stoletja stara 60 let ali več.

2. Rastoča decentralizacija

Decentralizacija je začela naraščati v devetdesetih letih in po navedbah v poročilu ne gre pričakovati, da bi se zmanjšala. Mesta se zdaj soočajo z učinki manj centraliziranih upravnih sistemov in so deležna vse več moči pri upravljanju in vodenju demokratičnih procesov na lokalni ravni.

Odkar se je začela decentralizacija, si države in mesta prizadevajo okrepiti zmogljivosti na lokalni ravni, vzpostaviti nove načine financiranja lokalnih uprav in ustanoviti lokalne institucije, ki bi ukvarjale s temi iniciativami in spodbujale transparentnost. Decentralizacija je povečala pomen lokalnih uprav, zlasti županov, istočasno pa je ponekod okrepila lokalne finančne sisteme. Ključni primer je Kolumbija, ki je po ustanovitvenih reformah leta 1991 več moči podelila občinam in izvedla reformo sistema financiranja za občine.

»Z rastjo mest in njihovim širjenjem se v mestih po vsem svetu krepi trend prenosa moči z nacionalne na lokalno raven,« pravi poročilo in še poudarja da »dejstvo, da se je toliko držav odločilo stopiti na pot decentralizacije predstavlja enkraten pojav«.

Poročilo kljub temu poudarja, da so se procesi decentralizacije v zadnji dveh desetletjih okrepili in oslabili, »saj državnim upravam finančnega nadzora ni uspelo popolnoma prepustiti občinam, tudi če jim tako zapoveduje zakonodaja«. Toda »mesta danes vsekakor razpolagajo z močnejšimi finančnimi orodji, kot so jih imela pred dvajsetimi leti«.

3. Širjenje neformalnih naselij

Čeprav slumi in neformalna naselja niso nič novega, so zaradi rasti v zadnjih dvajsetih letih postali osrednji razvojni izziv. Množične migracije s podeželja v mesta, ki so prispevala k rasti mest po vsem svetu, so izpostavila tudi težave z zagotavljanjem dostopnih stanovanj.

Tisti, ki se naselijo v slumih, ne ostanejo za vedno tam. Zaznati je znatno stopnjo mobilnosti iz neformalnih naselij v komunalno opremljene soseske. Čeprav se je delež svetovnega prebivalstva, ki živi v slumih, v zadnjih desetletjih zmanjšal (s 46,2 odstotka leta 1990 na 29,7 odstotka leta 2014), je število vseh takšnih populacij naraslo – kar kaže na to, da problem vsekakor še ni razrešen.

4. Je rast izboljšala dostop do javnih storitev?

V zadnjih dveh desetletjih sta se pojavila dva glavna trenda oskrbe z javnimi storitvami in infrastrukturo. Z izboljšano gospodarsko rastjo držav se je v glavnem izboljšal tudi dostop do osnovnih storitev. Sicer ne povsod v enaki meri, saj regije, kot sta Podsaharska Afrika in Južna Azija, ne zmorejo zadostiti potrebam po storitvah in infrastrukturi. Severna in Južna Afrika ter Latinska Amerika pa so na tem področju naredile velik napredek.

Drug trend je manj pozitiven – poročilo namreč ugotavlja, da so splošno dostopne javne storitve še vedno zelo skromne. To se nanaša zlasti na nezanemarljiv delež urbanega prebivalstva, ki živi v slumih in neformalnih naseljih, kjer večinoma še vedno ni osnovnih storitev, kot sta odvoz odpadkov in oskrba s tekočo vodo.

S tem je povezan trend vse večjega števila poskusov vzpostavljanja infrastrukture z novimi modeli. Države za odpravo »infrastrukturne vrzeli« preizkušajo nova orodja, kot so javno-zasebna partnerstva.

5. Lokalni ukrepi proti podnebnim spremembam zaostajajo

S tem ko so se podnebne spremembe v zadnjih letih povzpele na vrh svetovne agende, so postale tudi pomemben del razprav o razvojnih izzivih mest. Mesta so odgovorna za 60 do 80 odstotkov svetovne porabe energije, zato je vse bolj sprejeta misel, da morajo igrati ključno vlogo pri spopadanju s podnebnimi spremembami.

Mesta so tudi glavne žrtve posledic podnebnih sprememb. V 10 državah, ki jih najbolj ogrožajo naravne nesreče, je v zadnjih dvajsetih letih število naravnih nesreč, povezavih s podnebjem, preraslo število geofizičnih naravnih nesreč – trend, ki se bo po pričakovanjih še stopnjeval. Poleg tega se veliko največjih svetovnih mest nahaja na nizko ležečih obalnih območjih, ki so bolj podvržena naravnim nesrečam, kar ogroženost, zlasti najbolj ranljivih skupin prebivalstva, samo še stopnjuje.

Poročilo ugotavlja, da je nujno prizadevanja na mednarodni ravni podpreti še z dopolnilnimi ukrepi na lokalni ravni. Podnebne spremembe so zdaj deležne manj pozornosti tudi zato, ker se lokalne uprave ukvarjajo še z drugimi problemi z visoko prioriteto, kot so visoke stopnje revščine in brezposelnost.

»Ukrepe, predvidene na svetovni in nacionalni ravni, morajo pospremiti usklajeni ukrepi v mestih in na lokalni ravni,« pravi poročilo. »Odgovor mest na izziv podnebnih sprememb je razdrobljen, vrzel med retoriko naslavljanja podnebnih sprememb in dejanskimi aktivnostmi na terenu pa je precej velika«.

6. Rekordna neenakost

UN-Habitat kot vse pomembnejši trend prepoznava naraščajočo neenakost, saj je trenutna vrzel med bogatimi in revnimi v večini držav na najvišji ravni v zadnjih tridesetih letih. To ne zadeva smo držav v razvoju, temveč na primer tudi ZDA, kjer je v mestih, kot so New York, Washington in Miami, stopnja neenakosti izjemno visoka. Poročilo ugotavlja, da je stopnja neenakosti v mestih najnižja v Aziji, najvišja pa v Afriki.

Posameznih vzrokov za porast neenakosti v vseh državah niso identificirali, se pa poročilo podrobno loteva nekaterih globljih dejavnikov. Za primer New Yorka poročilo kot enega od dejavnikov, ki je prispeval k rasti neenakosti, navaja neenakomerno okrevanje po recesiji po letu 2008.

Za vrzel med gospodinjstvi z visokimi in nizkimi dohodki na Kitajskem poročilo kot ključni vzrok navaja hukou sistem. Namen sistema je odvrniti ljudi od migracij iz podeželja v mesta, tako da priseljencem onemogoča dostop do javnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje in stanovanja. Tisti, ki se odločijo za selitev, se soočajo z življenjem brez dostopa do storitev in pogosto delajo v neformalnih zaposlitvah.

Svetovna rast neenakosti je spodbudila še en trend: naraščajoče število ograjenih skupnosti (gated communities). Leta 2012 je bilo v Buenos Airesu več kot 400 ograjenih skupnosti z 90.000 domovi, število teh skupnosti pa je naraslo tudi v Johannesburgu, Lagosu in Nairobiju. Strokovnjaki pravijo, da tovrstna jasna segmentacija prebivalstva spodbuja stigmatizacijo in družbeno izključenost določenih delov prebivalstva ter samo še povečuje neenakosti.

7. Prisilne migracije

Porast prisilnih migracij močno vpliva na mesta. Število prisilnih migrantov v Evropo je z 280.000 leta 2014 naraslo na milijon lani. Velika večina teh migrantov prihaja z Bližnjega vzhoda, na primer iz Sirije, veliko pa jih je tudi iz afriških držav, kjer brezposelnost, revščina in neenakosti ljudi silijo k migraciji.

Regije, kot je Evropa (s hitro starajočim se prebivalstvom), imajo lahko od naraščajočega števila migrantov korist. Pritok migrantov lahko zmanjša pomanjkanje znanj in veščin ter okrepi gospodarstvo. Poročilo kot primer, da lahko migracije pomenijo priložnost za revitalizacijo, navaja Leipzig v Nemčiji (ki je veljal za mesto, ki izgublja prebivalce). Čeprav se mesta soočajo z izzivi integracije prisilnih migrantov in umirjanja ksenofobične retorike, lahko na ta trend gledajo tudi kot na orodje za izboljšanje gospodarske učinkovitosti in obvladovanje posledic starajočega se prebivalstva.

8. Naraščajoča varnostna tveganja

Poročilo kot enega pomembnejših trendov zadnjih dvajset let navaja tudi težave z zagotavljanjem varnosti in varnostna tveganja v mestih. Samo v zadnjih desetih letih se je število terorističnih napadov na mesta močno povečalo. Mesta so glavne tarče napadov zlasti zaradi njihove prepoznavnosti in njihovega družbenega, političnega in gospodarskega pomena. Posledica so ne samo civilne žrtve, temveč tudi omejitev infrastrukturne zmogljivosti in posledično oviranje razvoja.

Dodatno tveganje se je pojavilo kot rezultat povečanega pretoka ljudi med svetovnimi mesti, saj se lahko zdaj bolezni v samo nekaj mesecih razširijo v več držav. Poročilo kot primer navaja SARS, ki je izbruhnil v kitajski provinci Guangdong na Kitajskem in se v samo šestih mesecih razširil v 30 držav. Svetovna zdravstvena tveganja, povezana z naraščajočo urbanizacijo, postajajo vse večji problem, ki se bo samo še stopnjeval.

Še en trend je povečanje množičnega nadzora v mestih. Ta pojav v razvitih državah narašča za 8 odstotkov, v državah v razvoju pa kar 30 odstotkov letno. Predvsem gre za odgovor na občutek pomanjkanja varnosti in naraščajoče ogroženosti. V zadnjih letih je postala pomembna tema varnost na spletu, saj so mesta in države vse bolj odvisni od tehnologije in tako vse bolj ranljivi za hekerske in kibernetske napade.

Gabriela Rico, Citiscope

Citiscope is a nonprofit news outlet that covers innovations in cities around the world. More at Citiscope. org.